dom ...

Zadnje čase se večkrat vprašam ... kaj je to dom?
Dom v pravem pomenu besede .... dom, domače ...

Domače, mnogokrat zveni kot "poznano", znano ... nekaj kar že vemo, poznamo, nekaj kar nam je "domače" ... pa vendarle ... kaj pa je dom?

Je dom prostor v katerem živimo?
Je dom občutek, stanje duha? So dom ljudje?
Je dom le nek ideal in želja, hrepenenje?
Je dom občutek varnosti, pripadnosti, ljubezni in zavetje?

Torej kaj je dom ...
Spomnim se, ko je mami večkrat govorila, da ona tu nikoli ne bo "doma", da je njen dom tam, kjer smo stanovali prej ... torej, je dom prostor? So dom ljudje?
Je dom rojstni kraj, kraj kjer si bival kot otrok, kraj, ki si ga gledal skozi otroške oči ... in doživljal kot otrok? Ali je dom nekaj kar si ustvariš, nekaj kar začutiš ... ??

Stanovanje v katerem živim, se mi je večinoma zdelo nekako "tuje", ne tisto "pravo - moje" ... na začetku mi je stanovanje predstavljalo "kraj" kjer se lahko preoblečem, umijem, nekaj pojem ... prespim kakšno noč ali dve, po večini pa se pridem le obrnit. Potem se je malo spremenilo ... prijelo me je, da bi malo ustvarjala ... malo "rihtala" ... ker je pač "moje", ker sem sama svoj gospodar, ker lahko ... obrnem in spremenim točno tako kot želim ... in nihče nima besede pri tem ... nekako "po moje" sem lahko funkcionirala ...
Pa še vedno ... kljub svojim dodatkom, kljub velikem kupu pirhov, okrašenih polic ... še vedno ni bilo neke domačnosti ... še vedno je bilo nekako hladno, pusto ...

Potem se je vselil Dalibor ... pa še vedno ni bilo nič drugače ... "dom" je spet postal nekakšen prehodni dom ... a sem ga delila ... s cimrom ... ali pospravlja on, ali pospravljam jaz ... ali kuham jaz, ali kuha on ... ali preprosto samo "gremo mimo" ... ureja se sproti, ravno tisto najnujnejše in to je to ...
Spet je vse skupaj postalo "prostor" kjer pač spim, se tuširam, se problečem ... in grem naprej ...
Nobene želje po urejanju, nobene želje po pospravljanju, po ustvarjanju ... po spreminjanju ...

Torej ... kaj je dom ... kdo naredi dom - dom ...
Kako ustvarimo to domače vzdušje?
Vzdušje mi je že večkrat uspelo ustvariti, takšno, domače - za trenutek ... a nikoli mi ni uspelo, da bi se potem usedla in preprosto samo "žela sadove" ... opazovala, uživala ... in srkala to toplino!

Kaj je s tem decembrom ne vem ... a zdi se mi, da še nikoli ni bil tako krasen kot je letos. In še nikoli nisem čutila takšne domačnosti ... še nikoli nisem tako uživala v vsem skupaj ... Všeč mi je, ko zvečer zadiši po kuhanem vinu, všeč mi je, ko zadiši po štrudlu ... po jabolkah in cimetu ... po medenjakih ... všeč mi je, ko je pospravljeno .. všeč mi je, ko na novi mali mizici gori svečka, plapola v zimskem večeru ... in dela cel prostor tako prijeten, topel in domač.
Tako lepo je vse skupaj!




Prejšnji vikend sem bila še nekako vezana na dom ... cel teden sem bila bolna in nisem imela želje skakljat po mrazu. Ni se mi zdlo primerno ... pa tudi pasalo mi je, se bolj držat - doma!
Z Mihatom (kako mi tisto pravilno, slovnično sklanjanje ne leži ... ajme mene!!!) sva se odločila, da bova imela "movie nite" ... in sklenila, da greva h njemu po filme in tavelik TV ...
... in čisto mimogrede sva s sabo prinesla pol njegove sobe ... TV, zvočnike, mizico, uro ... kar eno z drugim je šlo ... in seveda namesto filma sva celo dnevno sobo obrnila na glavo ... sedežno naokoli, eno mizo sem, drugo tja, tretjo spet drugam ... tepihe stran, stole drugam ...
Vse je drugače ... dobilo je nove detajle, dobilo je nove barve, dobilo je drugačen prizvok, drugačen vonj, občutek ...
Cel vikend sva bila full pridna ... potegnilo je eno z drugim ... začela sva z dnevno ... in ker ne more bit samo dnevna tako lepa ... se je pospravila še kuhinja ... pa kopalnica ... pa spalnica ... pa omare v hodniku ... in v ponedeljek so se napolnile še omare v spalnici ...

Miha je prišel z ogromnimi potovalkami .... in začel polnit police ...
Ves čas me je spraševal, če sem prepričana ... če je prehitro, če je preveč padel notri, ... kako se ob vsem tem počutim ... če ...
Ne vem kaj naj rečem, tu pri nama gre vse tako nekako "mimo naju" ... kot bi stala nekje na robu in vse skupaj samo opazovala.
Obema je jasno, da hočeva bit skupaj, da tu ni nobene dileme ... obema je jasno, da se nama nikamor ne mudi, da prava ljubezen ne izgine, da prava ljubezen čaka, da se prava ljubezen ne znuca ...
Oba sva se strinjala, da bi pa vendarle bilo pametno še malo počakat ... pa ne zaradi naju - nama je vse to jasno, ampak zaradi okolice, zaradi naših ... zaradi tega, ker je šele en mesec odkar je Dalibor odnesel svoje kufre ... in po enem mesecu jih je Miha že prinesel ....

Vse to sva vedela, vse to nama je jasno, z vsem tem se strinjava ... ampak stvari grejo vseeno nekam posvoje ... in midva nimava ne volje, ne moči, ne želje ... da bi preusmerjala tok ...
In tako po novem živiva skupaj!




Mami sem zadnjič že omenila ... in jo vprašala, če ima kaj proti, oz. "kdaj lahko pride Miha sem živet" ... pa je rekla, da ona nima nič proti, da se ji zdi super dečko ... da pa naj vseeno vprašam še očeta ... verjetno bolj zaradi tega, da se mu bo dobro zdelo ...Saj konec koncev kaj pa lahko reče???
Da ne smeva živet skupaj? Da pri 27-ih letih ne smem delat po svoje?
Itak je bolj kot ne retorično vprašanje ... pa še vedno nisem stegnila jezika :)

Sej sploh ne vem kaj naj bi rekla "oči, a maš kej proti, če Miha živi tukaj?" ... ali pa "oči, a lahko Miha živi tukaj?" ... ali rajše samo kot obvestilo "oči, Miha živi tukaj" ... Kaj pa vem ... več časa kot je Miha tukaj, bolj blesavo se mi zdi karkoli sploh spraševat, rečt ...
Živimo itak vsak po svoje ... vse kar se vidi je avto pred vrati ... in čevlji v hodniku, ki je skupen ... in to je vse ...

Po drugi strani pa vseeno ... še vedno je pač "skupna" hiša ... še vedno bi bilo lepo (bi se spodoblo), da bi vprašala ali nekaj rekla ... ali pač nekaj nardila ... že čisto tako zaradi vljudnosti ... zaradi "dobre vzgoje" ... ampak spet dilema ... kaj naj sploh rečem ??? Kdaj ... vsi smo zaposleni s temi in onimi mislimi ... delo, zaključki, masaže, varstvo ... zvečer se oče butne pred 24 ur ... naj takrat uletim in rečem "Miha je zdej tle doma?"
Kaj pa vem ... neka smešna situacija se mi zdi vse skupaj ...

Na koncu bo pa rekel, ja sej vidim, da ja avto že cel teden tle ... in to bo vse ... al pa "ja kaj me pa to sploh sprašuješ!!"
Ne vem, res se mi zdi smešno vse skupaj ...
Ampak kljub vsemu se mi pa zdi, da mora bit - tko, uradno!




Sedaj sem čisto zašla ... čiiisto popolnoma zašla ...
Pisala sem o domu, domačnosti ... in hotla napisat, da tako kot me drži sedaj, me ni držalo še nikoli ... Mogoče so kriva leta, mogoče je kriv Miha in to, da sva se zares začutila in da je vse tako lepo preprosto in spontano ... mogoče je kriv december in vsi te "veseli" občutki ... vzdušje ... Miha pravi, da "gnezdim" ...
Ampak ... končno se res počutim doma ... lepo mi je ... uživam, ko se zvečer ruknem na sedežno, prižgem svečko ... uživam, ko si pogledam film ... lepo mi je, ko Miha pedena moj računalnik ... ko vrta luknje v zid, da bova postavila uro ... ko sestavlja mizo, ko vleče kable ... ko jaz kuham medtem ko on šravfa zvočnike ...
Všeč mi je, ko se pogovarjava kako bi iz otroške/masažne/šok sobe naredila raje kar fitness sobo ... kako bi spet sestavila moj bench ... kako bi Frica (sobno kolo) preselila tja ... ampak zmanjka ena soba, soba za masaže ...

Všeč mi je, ko mi Miha napiše "sorry za mess v spalnici" ... pa mislim, da je bomba padla norti ... in gremo pogledat pa par puloverjev na postelji, ker se mu je mudilo v službo pa jih je zvečer pozabil dat ven z avta ....
Uhhh what a mess ... komaj sem se prebila v spalnico :)

Všeč mi je, ko vpraša "maš kakšen poseben sistem za tole" ??
He he .. všeč mi je, ker je dvojček ... ker vem, da imamo ene stvari tako radi "poštelane" preveč, preveč pikolovsko ... z enim svojim sistemom, ki ni pomemben pa vendarle je tako zelo - zelo pomemben :)

Pa smo spet pri domu ...
Kaj je zame dom ... kako si ga jaz predstavljam ... kaj meni pomeni dom?
Meni dom pomeni ogromno ... in družina ... in prostor ... in ljudje v tej družini ... mogoče na prvi pogled ne izgleda tako, ker vedno jamramo en čez drugega ... pa vendarle smo kljub temu, da hodimo en mimo drugega zelo povezani. Všeč mi je, da ohranjamo te naše običaje ... všeč mi je, da smo še vedno skupaj za Božič in Veliko noč ... všeč mi je, da skupaj postavljamo smrekico ... všeč mi je, da barvamo prihe, odpiramo darila ... večerjamo in se smejimo ... všeč mi je, da skupaj praznujemo rojstne dni ... všeč mi je, da je mami uspelo te stvari zadržat skupaj ...
Se spomnim kako hudo je bilo včasih, sploh v puberteti, ko so šli vsi "h polnočnici" ... potem pa v gostilno ... Uroš (brat) pa je moral z nami domov ... ker za Božič bomo pa pač skupaj ... pa vseeno se mi zdi, da imamo te dni vsi radi, čeprav so kraj pa kdaj res odveč in v napoto ... ampak to je del familije, tradicije, običajev - doma!




In jaz si svoj dom predstavljam ravno tako ... sem pa tja s kakšnim običajem, predvsem pa z veliiiiko smeha, veliiiko igre ... veliiiiko sproščenosti ...
Mogoče bi si edino eno stvar želela drugače kot je bila v mojem otroštuv ... nekako pri nas skoraj nikoli ni bilo nikogar ... in to se mi je kot otroku zdelo full čudno ... nikoli ni bilo "polne bajte" ... Večinoma sta oba delala po cele dneve ... in je bilo obiskov res zelo malo ... sem pa tja kakšni čez vikend pa še to sosedi ... otrok je bilo v naši hiši zelo malo ... in kot otrok sem ves čas to gledala in tega se navadiš .. in zdelo se mi je res čudno, da bi kdo prišel h meni??
Pa saj mi ni nikoli nihče nič rekel ali pa da bi mi prepovedali ali pa ... karkoli ... ampak ne vem tako nekako "čudno" je bilo, da bi kdo prišel h meni, se igrat? Gledat televizijo ... pa tiste fore "prespat" ... mogoče 2x, 3x potem v srednji šoli ...

Se mi pa zdi, da sem kot otrok to pogrešala ... da sem si želela družbe. Saj družbo sem imela, sem bila pač jaz toliko več po terenu ... ampak kaj pa vem, včasih sem si želela, da bi kdo prišel h meni, da bi pri nas kaj ustvarjali, se igrali, počeli kakšne traparije ...

Zame je dom definitivno prostor, družina, ljudje ... in stanje duha ...
Z veliiiiko žlico smeha in igre ... in ljubezni in veselja in neobremenjenosti ...

Želim si, da bi se vedno znala igrat, da bi si vedno znala vzet čas ... da bi vedno znala prebudit otroka v sebi ... in se kdaj pa kdaj preprosto požvižgala na prah, ne umazano posodo, na "posledice", ampak preprosto obsedela nekje v enem kotu z otroci, z njihovo družbo in se na glas smejala ...




Tudi ta vloga "mame" mi ni preveč všeč.
Vedno je bila mama tisti "zmaj", ki se kar naprej dere, krega, nas podi ... benti ... z očetom se je blo vedno fino igrat ... mogokrat je bil še bolj nor kot mi, otroci ... ampak mami, mami je bila pa tisti "bav-bav", ki nas je mirila in dala vedet, kdaj je dovolj ...
Pa ne, da bi hotla ... pa ne, da nebi dovolila ... ampak ona je vedno imela pred očmi "kaj vse bo treba pospravit" ... pa kaj je ravno pospravila ... pa kaj bo spet obrnjeno na glavo ... pa spet za oprat ... pa ...
Pa konec koncev je bila po večini vedno sama za vse ... seveda ji je zmanjkalo energije za razmetavanje in počenjanje traparij ... za kar je bil pa oči strokovnjak ... njemu so bile traparije in ubadanje z nami hobi, sprostitev, ko je prišel s šihta ... mami pa je bila skrb za naju "full time job" ... in verjamem, da ji ni blo do norčij in razmetavanja, polivanje, obračanja stanovanja in okolice na glavo ...

No, tega jest vseen nebi rada ... saj vem, že sedaj razmišljam tako ... že samo, ko pogledam eno lepo, ogromno hišo .... si najprej rečem "joooj kolk je to za pospravljat", potem pa šele ... uuuu je lepa :)

In upam, da mi uspe to držat na vajitih ... in da mi bo uspelo brezskrbno skakat po lužah, se metat v sneg, se obmetavat na morju z mivko (brez, da pomislim kako bo vse od mivke in kako ne bo šla ta mivka še sto let ven iz cot)...

... ja, vse to je dom ... vse to je domačnost, vse to je družina, so ljudje, so občutki in je prostor ...

... vse to je dom!