prebujam se ...

Počasi se mi zdi, da se prebujam iz zimskega spanja ... manem si oči, gledam sonček skozi okno, ali celo kar "v živo" ... tista slaba volja, depresija ... razglabljanja in nenehno nezadovoljstvo me nekako zapuščajo.

En velik mix prepletenih stvari se počasi razpleta.
Spet se je potrdilo dejstvo, da dokler človek ne naredi ničesar, se tut nič ne spremeni ... ko pa zaštartaš, krene vse po vrsti.
Deset dni nazaj sem začela z brezglutensko hrano... uh na začetku se mi je zdelo kar hudo, sploh kar se tiče sladkorja ... pa pred tem sem globoko posegala po toastih in takih stvareh ... potem pa črta, konec.
Prve dni je bilo malo tako - tako. Počutje sicer dobro, ampak nekoliko utrujeno, potem je steklo. Sedaj se počutim odlično.
Vsak dan pride na jedilnik kaj novega, v drugačni obliki ... ne rečem nič, improvizacija je potrebna in včasih se mi zdi, da mi bo zmanjkalo idej... pa potem vedno kaj namečem skupaj in je dobro. Vsaj do sedaj je še vedno bilo.
Namen imam vse skupaj držat še kar nekaj časa, vsaj do konca februarja, potem bom videla kako pa kaj.
Stanje mislim, da se popravlja ... ampak, če vse to drži, bomo videli na daljši rok.
Sem pa prav na hitro sklestila dol še tisti dve kili, ki sta mi delali preglavice in slabo voljo... ne moreš verjet, kako je človek napihnjen od tega mleka in "galofaka" in počutje je seveda veliko boljše.
Se mi zdi, da sem kar vidno "uplahnila", prej se mi je zdelo, da sem kot en velik balon ... napihnjena .. zatečena ... kot tisti pijančki, ko jih vidiš vse zabuhle ...

Tudi ostale stvari grejo.
Fitnes mi je spet ratal zelo zelo všeč. Se pa žal moje sodelovanje z Alešo prekinja do nadaljnega. Težko si je priznat, ampak dejstvo je, da mi ne znese ... in mi ne bo zneslo. Zapletam se vedno bolj in bolj, vrtim z minusa v minus in na stran dajam tiste nujne, pomembne stvari in razmišljam kako si privoščit tiste, ki niso nujne ... ampak lepo rečeno - LUKSUZNE!
Morda spet kdaj pride čas, ko si bom to lahko privoščila in jo bom potrebovala ... do takrat pa si je lepo treba priznat, da je Aleša meni ena velika potuha ... in da imam na dosegu roke vse možnosti in znanje, da se sama spravim v red.
Če je pa človek len, mu pa tut mati tereza ne more pomagat ... pa magari, če vstane od mrtvih!
Torej... zabušavanja je konec ... o prehrani in športu vem ogromno ... sestavljala sem že veliko jedilnikov, tudi, ko Aleši napišem kako pa kaj, navadno samo potrdi. S športom pa je isto ... seveda nisem tako usposobljena kot osebni trenerji, se pa zavedam, da se marsikaj da z disciplino in vztrajnostjo. In čutim, da je spet zaživela v meni. Tako želja, kot tista notranja moč ...

Tudi ostale stvari nekako grejo.
Z Mihcom vse lepo in prav teče ... vsake tolko zaženeva kakšno paniko pa si potem spet vzameva malo več časa ... in kakšno več rečeva.
Klinc je, tole življenje se zelo hitro vrti in včasih res prehitevamo sami sebe, potem pa zapaničarimo, da se nebi izgubili nekje na poti.
Saj vem, ne moreš vedno vse ... se mi zdi pa kar prav, da se posveča pozornost tem stvarem ... ko se enkrat izgubiš in odtavaš je lahko že prepozno, da se spet nekje najdeš. Drugače pa je lepo, res!
Ta vikend sem imela na obisku taščico in sestro od Mihata... sva ju povabila na kosilo. Miha in Petra sta dokončaka kosilo in pripravila mizo, midve pa sva se šli še zmasirat. Lepo je bilo, sva se full začvekali in mislim, da me je res lepo sprejela. V bistvu še lepše kot sem mislila, da me je!
Kar naj ostane tako, všeč mi je, če sem z ljudmi v dobrih odnosih.

Jutri me čaka ginekološki pregled. Sem se končno odločila, da vržem denar na mizo in si privoščim ginekološki ultrazvok in ultrazvok dojk.
Kaj pa vem, tolko je enega sranja po tanovem naokoli ... vsi imajo ene težave, pa ciste, pa ... grem na pregled pa bom potem malo bolj mirna. Pa klinc tisti evri, marsikdaj jih čisto po nepotrebnem zapravim ... naj bo tokrat za zdravje.

V petek greva pa v Koper po avto ... juhuhu!!
Tole je pa bila preizkušnja ... avto zaaran že mesec dni ... ti pa čakaj doma, da dečko najde drugi avto. Ga namreč ni mel resnega namena prodajat, potem sta se pa kar zmenila ... tako, da v petek pripeljeva nov avto ...
Potem gresta pa dva v prodajo. En je že naprodaj, drugega pa peljem še na servis, potem se pa še ta začne prodajat.

Nekje vmes me čaka še en kup kavic, obiskov ... čvekov ...
Še ne vem kam bova vse stlačila, ampak nekam menda že ... konec februarja pa šibava v Verono. Se že full veselim, resnično! Juhuhu!

In še kar se dela tiče, me čaka eno novo področje ... pa spet malo odlašam.
Se bo treba kar v roke vzet. Ampak počasi bo, veselje in energija se vračata ... želja po akciji pa tudi!

Me zelo, zelo veseli!