work ... work... work ...

Pa smo spet tam ...

Dejstvo je, da ne vem kako se spravit v red.
Ne vem, kako se motivirat ... ne vem, kako si stvari naredit zanimive ... ne vem, kako se zorganizirat, zbrat skupaj in začet uporabljat svoje možgane.
Vedno se na nekaj ali nekoga naslanjam, vedno "čakam" še to ali ono ... zdi se mi, da bo vse kar bom naredila sama ... narobe!

Vsi od mene pričakujejo, da bom sama skreirala ideje, uredila misli ... kar sicer tudi počnem, ampak vsaka še tako majhna "prepreka" me brez težav odvrne od mojih namer. Ne vem ... morda samo nisem dovolj vztrajna? Morda na delo ne znam gledat s pravim pogledom, s tistim pravim odnosom ... ?

Zdi se mi kot... ne vem, vse me zanima ... vse mi je zanimivo, ampak hudiča, nič mi ni tako zanimivo, da bi grizla, padla notri, brskala, raziskovala ... ne zgodi se mi, da bi se "zadelala", da bi me preprosto prevzelo, potegnilo notri ... pa mi ni težko delat, samo kar odnese me, kar izgubim se nekje vmes ... in ko se zavem, mine ogromno časa ... in jaz sama pred sebe ne znam postavit kart ... potegnit črto in zapisat kaj sem naredila ... in česa nisem ... in kaj bi lahko ... in niti kaj se je vmes zgodilo.

Preprosto ne vem več, kako naj se spravim h sebi.
Pridejo dnevi, pridejo prebliski, imam ideje, veselje ... namen ... potem pa ... ne vem kaj se zgodi. Vem samo, da se vedno znova in znova slabo počutim. Vedno imam slabo vest, vedno nekako rečem, sedaj bo pa drugače.

Gledam okrog sebe ... dejansko ne vem kaj imam. Imam krasno delo, veliko možnosti, različna področja ... vse imam na dlani, lahko bi sprejela karkoli, prevzela karkoli ... ok, določena prilagajanja so vedno ... prav tako minusi, ampak konec koncev ni nič konkretno narobe ... le sama sebe ne znam zmotivirat.
Vem, zavedam se ... sedaj mi je to čisto popolnoma jasno, da se bi mi to zgodilo prav v vsaki službi. Ni problem to, da sem v domači firmi, ni problem to, da delam od doma ... to so kvečjemu prednosti, ki so res pravi luksuz ... pa tudi zanka, kjer se lahko hitro zadušiš ...

Vem, da se iščem ... ampak kako dolgo še? Kako naj se zmotiviram? Kako naj se najdem?
Kako naj si stvari uredim, kako naj naredim, da bo zanimivo ... zdi se mi, da je vsaka stvar takooo razšrelana. Vsaka katere se lotim... in zdi se mi, da se potem že v začetku izgubim, ne vem ne kod ne kam ... in potem pride nekaj nujnega vmes ... in ostale stvari nekako "zamrejo", potihnejo ... so na pavzi ... se pozabijo ... in potem jih spet vlečemo iz naftalina ...

Želim si, da bi imela rada delo, da bi v njem uživala.
Obožujem, ko so stvari vidne ... ko se vidi, da si nekaj naredil. Ko so rezultati, ko so odzivi, ko imaš nekaj pokazat. Takrat se dejansko vidi, da delaš, da ni samo to, da mešaš zrak.
Rada bi se poglobila v papirje, do konca naštudirala te naše potne naloge, uredila vse dodatne papirje, rada bi začela predalčkat stvari ... pa se mi zdi to vse "izguba časa" .. na koncu delavnika nimaš kaj pokazat ... in to me ubija ... in potem ne naredim niti tega ... pa je jasno, da se bo čez čas videlo, da bodo rezultati vidni, da se bodo stvari premaknile ... da bo urejeno ... s časoma, počasi... mic po mic ...
Ampak ... ne vem, resnično ne vem ... mogoče me ubija pa ravno ta želja po "NEKAJ NAREDIT" ... pa se vrtim v začaranem krogu .. Preveč časa imam, meni pa se zdi, da ga imam takooooo zelo premalo ... pa vse bi rada naredila ... in potem ne naredim ničesar ... ker se mi preprosto zdi, da mi ne bo zneslo ... pa kar čakam, odlašam, premikam ... ko nekaj naredim se mi zdi, kot bi skočila na luno ...

Dejansko imam nenehno občutek, da DAJAM PREMALO!
In ne, ni samo občutek, tudi res je tako ... in dejstvo je, da če to nebi bilo domače podjetje, domače delo ... bi me pomojem že vsak ruknil ven, na cesto ... res se ne zavedam kaj imam, in resnično kot mali otrok preizkušam ... do kje lahko grem.

Izgubljam se!

Nič ne morem rečt, trenutno mi je tako lepo v življenju kot mi še ni bilo, tudi vprašanje je, če mi še kdaj bo tako lepo.
Srečna sem!
Zaljubljena ... imam krasnega partnerja, s katerim se res ujemava, full se imava lepo. Ujela sva se v trenutnu, skupaj zaživela in imava veliko načrtov in želja ... in interesov. Skratka full lepo. Ljubezensko področje leti kot namazano, krasno je ... celo mucoja imava ... ki mi ravno sedaj nori tukaj po kolenih!

Družina ... odlično!
Tako dobro kot se razumemo sedaj se nismo že dolgo. Vsi se razumemo ... jaz s starši, z bratom, njegovo ... s tamiceno ... Miha z vsemi. Skupaj lahko preživljamo veliko časa pa si ne gremo na živce, se ne "najemo" ... Ravno za vikend sem premišljevala o tem ... ko smo bili na Krku ... šli smo na kavico in praktično cel dan preždeli skupaj ... skoraj me je kap, ko sem videla koliko je ura ... ampak šlo je tako spontano ... najprej mi sami, potem pridejo mimo eni sosedi, pa drugi, pa tretji ... Nabralo se nas je ... in čas je bežal, mi pa smo uživali in čvekali v družbi ...družbi mojih staršev in še starejših .. in čisto nič se mi ni zdelo čudno... celo bolj fino je bilo kot na marsikaterem žuru... Neprecenljivo res!

Denar ... ok s financami je vedno problem. Nikoli jih ni dovolj ... pa vseeno, nekako bo ... malo sem v minusu, ker sem ravno poravnala dvojno nafto, stroške za stanovanje ... ampak ni hujšega, tudi iz tega se bom skopala ... imam delo, imam dodatna znanja, možnost dodatnega zaslužka. Tudi trudim se, da masiram čim bolj se da ... bi rada čim prej prišla na zeleno vejo in morda dala še kak dinar na stran ... ga vložila v hišo ...
Letos mislimo delat ograjo, treba je prebelit Krk, pospravit vse skupaj, preuredit ... lepe, sladke brige ...

... ampak delo me vedno znova jezi, žalosti .. vedno znova in znova se ne znajdem, se izgubim nekje "vmes" sploh še sama ne vem kje ...
Ne razumem, rada bi razumela ... ne vem kako? Rada bi znala ... kako naj se motiviram ... kako naj si v glavo vbijem ...

Že pred parimi leti sem se prijavila tudi v davčno šolo ... za davčnega svetovalca. Vsekakor znanje, ki ti pride prav ... tako v podjetju, kot tudi v vsakdanjem življenju ... pri osebnih stvareh. Pa je potem bilo premalo prijavljenih ... pa spet naslednje leto, pa še nasladnje ... potem je prišla šola masaže ... istočasno ... pa spet ni šlo. Nisem mogla bit na dveh mestih istočasno ...
Pa sedaj spet dobim pošto ... tokrat je še precej znižana cena, zaradi recesije ...
vprašanje... naj grem??

Vleče me... spet je to en korak naprej, spet novo izobraževanje ... spet nekaj novega in zanimivega ... pa bo spet ista zgodba?
Bom spret zbirala nov "naziv", novo "lento", ki mi bo stala na omari, izkorist pa je ne bom znala?

Saj vem, znanja ni nikoli preveč ... naložba v izobraževanje ni nikoli stran vržena ... pa vseeno ... imam sploh še pravico, da spet nekam grem, da se spet nekaj učim, opravljam izpite, širim nova znanja ..
Firma mi je pripravljena to plačat ... pa sploh še lahko vzamem?
Kaj pa, če ...

... se ponovijo vse tiste zgodbe. Kaj pa, če me to ponovno ne potegne?
Če se izgubim še tukaj ... kaj pa, če ??

Strah me je, ne vem kako se spravit v red!
Jezi me in žalosti ... to je sedaj res še edino področje, ki me spravlja v slabo voljo, ki me žalosti ... ki me nervira ...
Slaba vest ves čas, vedno se mi zdi, da vse kar naredim ... naredim premalo ... da vse česar se lotim ... ni dovolj "pomembno" ...
Težko je v teh časih iskat posle ... težko urejat, da imajo delavci dovolj dela, težko spravit finance "nazaj".
Plačilna nedisciplina cveti kot ni še nikoli ... ljudje zahtevajo vedno več, za vedno manj denarja ... vsak grebe na svojo stran ... pa najdi srednjo pot ...

In opažam, da me prekleto boli pokvarjenost ljudi ... občudujem očeta, ki iz dnava v dan hodi naokoli in puca drek, dobesedno!
Vsi te sestanki, vse sranje, ki ga moraš požret ... vsa hinavščina, potrpežljivost, vsa toleranca ...

... svaka mu čast.
Čisto cele dni leta na okoli ... jaz pa kot, da sem v gipsu ... ne vem ne kot ne kam ... kot bi se bala naredit karkoli, da ja nebi naredila kaj narobe ... in še tisto česar se lotim, mora vse čez njega. Drugače že spet kaj ni ok ...
Ampak ... saj verjetno bi se navadil ... tako on, kot jaz ...

Oh ... da bi le našla moč, da se premaknem ...
Najhuje in najtežje je premaknit staro lokomotivo, ko pa enkrat pelje ... pa menda pelje ...

... da bi le krenila!