bilo je nekoč ...

bila je jesen. Topli, sončni dnevi so se prepletali z nenormalnimi občutki, hrepenenji in veseljem ... bilo je nekoč, še vedno ista jesen, ko so noči postale mrzle ...
Na avtomobilskih steklih pa vedno večkrat led, ki sem ga z nasmehom na ustih praskala s šip.
Bilo je lepo, nepozabno ... in nevem zakaj bi morala pozabit? Bi res morala pozabit?

Vem, bilo je nekoč ... in vem, da mi danes to ne pomaga ... "drži me" !
Z eno roko me drži v preteklosti, v dneh, ko je bilo vse tako lepo, takrat ... nekoč! Druga roka me nosi v prihodnost, novim načrtom naproti ... novim idejam, željam, veselju ... vsem tistem razburjenju, ki te prevzame, ko pomisliš na jutri ...

Pa je prav, da "živim" v tem močnem prijemu dveh rok? Je prav, da sanjam o preteklosti in hrepenim po tem, da se še kdaj vrne ... ali je prav, da se veselim prihodnosti in z razburjenjem opazujem kaj mi bo prinesla ... kaj pa sedanjost??
Jo res živim tako kot bi jo lahko? Res izkoristim vsak dan, vsak trenutek ... res uživam?
Ali... sedanjost preprosto je ... v moji notranjosti pa se odvijata preteklost in prihodnost?!? Za sedanjost pa mi zmanjka energije?

A tako žal bi mi bilo pozabit na preteklost, jo še zadnjič objet in poslat mimo ... v preteklost?!
Res moram? Res ni druge poti? Se res ne misli več vrnit?

Po eni strani bi rada zakopala preteklost ... lepa je, krasna ... a mi v življenje stalno nosi hrepenenja ... željo, spomine, da vem, da je lahko drugače ... da pogrešam tisto nekaj ... v čemer ne moreš živeti celo življenje .. pa vseeno ... oklepam se je ravno zato, ker mi je tako zelo lepa. Ker sem bila takrat sama sebi lepa, pomembna, drugačna ... tako, všeč sem si bila ... točno takšna!
Zdelo se mi je, da zmorem vse ...

Škoda, da "doping" ne more trajati večno ... da te "botoksove" injekcije ne moremo kupit v lekarni ... škoda, da dnevi minevajo, ne da bi jih v resnici živeli  ... sproti! Dan za dnem!
Včasih se mi zdi kot da jih ni ... kot da slonim nekje ob strani in sem le nemi opazovalec ... gledam film in ko vidim kaj posebnega, žal, ne morem pritisnit na pavzo  ... ne morem prijet ... in ne morem prevrtet nazaj!

Kaj pa naprej ?
Prav tako, ne vidim naprej ... lahko samo (zopet) nemo stojimo, opazujemo ... in razmišljam kaj bo prinesla naslednja minuta, naslednja serija? Morda naslednja sezona?
In potem ugotoviš, da si ujet v računalniku ... ujet v serijah ... v filmu ...

V srcu pa še vedno pogrešaš jesen ...