Ljubimec !!!

Nikoli nisem razumela zakaj bi bil ljubimec potreben? Res ne gre brez njega? Kje je fora!
Preprosto mi ni bilo nikoli jasno, zakaj hudiča bi potrebovali ljubimca?!

Ko sem bila mlajša sem te misli vedno zavračala, prav v jezo so me spravile. Celo leto sem se pripravljala na tistih par srečanj, kjer naj bi nam predstavili koncept vsega skupaj. In če je bilo le mogoče, sem se vsemu izognila. In roko na srce, mnogokrat mi je to tudi uspelo. Bolj ali manj odkrito!

Potem je prišel čas in staranje ... malo pa te kljub vsemu počgečka "kje je fora?"
Misel se več niti ni zdela tako čudna. Bi morda poskusila? Ma ne, to ni zame ... to preprosto ni zame.
Starejša kot sem bila, bolj glasna je bila ta misel, bolj me je zanimalo, bolj me je vleklo. Je res tako zabavno? Je res tako fajn? Je res tako lepo, ko prestopiš tisti prag zavračanja, ko se sprostiš, ko narediš tiste prve korake in prebiješ zid?

Dogovorila sem se za srečanje ... in skoraj umrla, ne to definitivno ni zame!! Pa vendar, nekaj je bilo v vsem skupaj. Nekaj kar je vleklo, nekaj kar je bilo posebno in ni dalo miru. Dogovorila sva se za občasna srečanja in res je bilo vedno lepše. Potem sva skupaj preživela par pomladnih mesecev, leto kasneje celo celo poletje ... po zimi mi nekako ni šlo. Ni se mi zdelo prav! Konec koncev se norosti dogajajo poleti, ko ti vročina kisa možgane ... in nazadnje sva skupaj preživela celo leto. Pomagal mi je v vseh tistih najtežjih trenutkih. Ko nimaš moči, ko se ti ne da pogovarjat, ko se ti ne da razglabljat, ko preprosto ne želiš odgovarjat na vprašanja ... ko si želiš samo mir, tišino in varnost. Dolgo sva se tako videvala in resnično mi je sedlo v srce. Včasih sem ga komu predstavila, a takrat je bil vedno drugačen, bolj zadržan ... nikoli takšen kot takrat, ko sva bila sama! Samo midva!

In potem tisti najin čas, tisto dolgo popoldne. Ko je žgalo sonce, asfalt je žarel, temperature popolnoma poletne, trpljenje na eni in drugi strani. Nisva veliko govorila, ob koncu predvsem jokala. Pa ne zaradi tiste fizične bolečine, ampak tiste globoke, notranje. Zaradi vsega in vseh ... zaradi stvari, ki so se preprosto nabrale in preko katerih je bilo potrebno it. Morda sva jokala tudi zato, ker se nisva več tako ujela. Ker sva se malo naveličala drug drugega, ker nisva več našla tistega najinega ritma. Nisva si več vzela časa, samo za naju ... vedno je bil nekje še nekdo. Vedno nekaj kar je priganjalo, da se morava dobit ... ne tisto spontano, ko se zvečer preprosto oblečeš in stečeš v temo, da se na skrivaj dobiš... pa magari za pol urice ... mogoče podaljšaš na 40 minut, ker je preprosto ukraden trenutek tisti najlepši.
Med vsemi tistimi meglicami, med vsemi tistimi dežnimi kapljicami!

Oh kako sem te pogrešala to zadnje leto. Pa se nikakor nisem mogla pripravit in izmuznit skozi vrata. Nisem čutila te potrebe, nekako se ni zdelo prav. Našla sem si novega fanta, našla super partnerja, super spremljevalca ... saj sem ti ga predstavila. Razumel si me. Pa ne, ni on tisti, ki bi naju oddaljil, preprosto nisem tako čutila. Potrebovala sem počitek, od tebe ... od naju. Od vseh tistih pričakovanj, ki so prestopile vse meje "ljubimca" ... Miha me nikoli ni odvračal od tebe!

Miha te je spoznal, parkrat smo se celo skupaj dobili. Celo všeč si mu bil! Nisem si znala razložit, če mi je bilo tako prav ali ne. Po eni strani mi je bilo lepo videt vaju oba, skupaj ... oba, ki mi tako zelo veliko pomenita ... pa vendar... da bi njega delila s tabo ... ali tebe z njim? Ne vem, spet se nekako ni zdelo prav. Ti si ti, moj ljubimec! Miha je partner, je človek ob katerem je življenje še lepše!
Nekajkrat smo se vseeno dobili in se imeli lepo. A spet je bilo drugače, lepo ... ampak drugače kot je, ko sva sama. Ne morem opisat kako zelo sem te pogrešala!

Sedaj se spet vračam h tebi. Spet se po vseh obveznostih samo oblečem in izginem v noč. Ukradem si tiste pol ure, včasih uro. Tako lepo je, tako mirno in varno!
Včeraj je bilo fantastično! Lilo je kot iz škafa midva pa sva se dobila kar pod javno razsvetljavo. Veliko je bilo smeha. Glasba, kar iz Mihatovega I-poda ... čudežno je bila nekako romantična, nekoliko počasnejša. Deževalo je ... pralo naju je na polno, a prav nič ni bilo pomembno. Spet sva podaljšala, ker je bilo preprosto lepo ... celo uro sem si vzela za naju. Veliko sva se pogovorila. Se smejala. V mislih sem celo napisala ta blog, si pela in se glasno smejala.

Vem, spet bo prišlo obdobje, ko te bom zanemarjala. Obdobje, ko morda ne bo volje ali prostora zate ... v srcu pa te bom nosila večno ... vedno te pogrešam kadar te ni. A včasih se preprosto ne morem izmuznit in stečt v noč. Pridejo taka obdobja ... in še bodo prišla, ampak važno je, da te nosim v duši.
Da mi tečeš po žilah!

... in važno je, da si spet tu ob meni. Da me razumeš in da jaz razumem tebe!
Vedno samo molče razpreš roke in me stisneš v objem. Ne sprašuješ ničesar, vse je odvisno samo od mene ... če se želim pogovarjat, govoriva, če pojem ... poješ z mano. Če hočem tišino, molčiš ... samo tam si in delaš noč lepšo, bolj misteriozno, posebno!
Samo ob meni si!

Jesen je res krasna ... vsa tista megla, ki se spušča na tla, vse tiste oranžne meglice, ki nastajajo zaradi javne razsvetljave ... vse tiste luže, katerim se nikakor ne uspem izognit in vedno čmoknem notri ... vsa ta misterioznost ... vse to, kar človek preprosto ne more razumet, če sedi doma na kavču in buli v televizijo!

Oh kako mi paše ta čas, ta megla, noč, topli dnevi ... in moj ljubimec!
Ljubimec, ki nikoli ne vpraša... ki nikoli ne sodi, ki nikoli ne zameri ... preprosto je tam! Sprejema me takšno kot sem, sprejema žalostno ali veselo, brez volje in moči ali prekipevajočo od energije ... preprosto samo sprejme!
Vedno in povsod!

In tako sem ga ponovno povabila v svoje življenje!
Sprejela, a jasno postavila meje... meje preko katerih vendarle ne smeva it!
Nočem, da se spet izgubiva ... nočem, da spet preveč padeva notri, prestopiva meje... tiste meje preko katerih ljubimci pač ne smejo in ne morejo it!