Formaraton ...

Danes me je prijela neka nora ideja.
Močna, močnejša od mene, močnejša od razuma in misli ... ampak mi je všeč.
Med delom me je enostano presekalo, da kaj pa, če bi jaz šla na Formaraton. Nisem se niti malo poigravala s to mislijo ... nekako se mi je zdelo, da sem za nekaj časa opravila z vsemi "tekmovanji" ... pa vseeno.
Družba bo krasna, kilometrina ni predpisana, torej so vsi strahovi bolj kot ne odveč.
Jasno mi je, da nekakšnih rekordov ne bom podirala in čisto neobremenjeno grem lahko tečt ... neobremenjena s časom, neobremenjena s kilometri ... vzpodbujala bom ostale in izredno vesela bom vseh teh dobrih starih fac, ki jih nisem videla že dolgo.
Predolgo!

Seveda nekje v meni ostaja nek črv, ki si želi, da bi lahko tekla čim več, da nebi bilo tako hudo, da bi se od nekje kar našla ta moja izgubljena kondicija ... ampak, prepustila sem bom dnevu, času in družbi. Ne bom se obremenjevala, ne bom rinila z glavo skozi zid, na silo pač ni vredno .... ni vredno, da pridelam kakšno poškodbo, potem pa res ne bom mogla tečt, ravno ko bodo najlepši dnevi in krasne priložnosti.
Tako, da ... z glavo, v akcijo!

Prav veselim se ... resnično!
Tako družbe kot teka samega, čeprav priznam ... malo me pa stiska :)
... spet sem v tistem stanju, ko grem "na zmenek s tekom" :)