besede ...

...mi zadnje čase nekako ne grejo z jezika!
Nič ni narobe, nič posebnega se ne dogaja... ne v pozitivno, ne v negativno smer, samo preprosto ne najdem besed. Ne vem kaj bi pisala!
Najraje pripnem kakšno sliko, ki v danem trenutku opisuje moje razpoloženje, misli ...

O športu in prehrani me je že sram pisat. Vedno znova začenjam, vedno znova se spravljam na novo, pravo pot .. vedno znova si postavljam nove cilje, nove poti ... veselo in navdušeno pišem, potem me preprosto "zmanjka"!
Sedaj se držim enega programa že tretji teden, počutje boljše. S hrano se še lovim in iščem harmonijo, s športom prav tako ... ampak občutek je fin! Samo pisat se mi ne da več... sem že utrujena od vsega tega pisanja, vseh teh evforičnih začetkov, vseh zaletavanj ... bo kar bo! Gremo dan za dnem, menda se enkrat obdržimo na cesti brez metanja ven z ovinkov ... ali pa me bo metalo celo življenje ... pa kaj!

Enako je z ostalimi stvarmi v življenju. Hrepenim po nekakšnem redu, konstanti ... ki je v resnici sploh ne prenesem. Ne znam mirno živet, to preprosto nisem jaz.

Delo je zadnje dni zanimivo. Šefi so na dopustu, zato je vse toliko bolj razgibano, spremenjeno. Všeč mi je in uživam. Bolj sem aktivna, več na terenu, dober občutek je, ko dejansko so stvari odvisne samo od tebe... posledično se moje stalno delo premika in stoji, ampak ni panike ... tudi to pride na vrsto. Nekaj že danes. Jutri pa spet teren!

Poleg tega sem si nabavila še nov fotoaparat.
Drag ko pes ... pa vendar! Lepo je, všeč mi je fotografija in zanima me. Za vikend sva letela na Kras in celo sobotno popoldne preživela naokoli ... po poljih, na sončku, med balami sena, trto, ki bo sedaj- sedaj dovolj sladka za trgatev ... in med vsemi tistimi cvetlicami, mirom in tišino. Mislim, da sva v celem popoldnevu srečala ravno ene tri ljudi.

Ker niso vsi službeni avtomobili zasedeni sem tudi mobilna. Teren in avto sem izkoristila tudi za pijačko dve ... še ene par jih imam v planu. Upam, da bodo tudi uspele.

Pa še takšni in drugačni plani so v mislih ... rada bi šla fotografirat v živalski vrt, rada bi se zapeljala do Arboretuma ... nekaj masaž je še planiranih za ta teden ... in na žalost tudi en pogreb... prijateljici je umrl oče. Šel je po gobe, preprosto se je sklonil in prevrnil na bok ... reševanje, oživljanje, nič ni pomagalo. Izdalo ga je srce!

Hudo, boleče ... mlad človek. Ne moreš mimo misli, da čaka vse nas. Vsi bomo nekega dne morali pokopat svoje starše... za vse bo boleče, za vse prezgodaj ... jaz pa se sprašujem, če sem "slaba", ker mi takoooo paše, da sta te dva tedna na morju in živimo vsak svoje življenje.

Sej vem ... nisem slaba! A že zdavnaj sem prerastla tisto obdobje, ko se mali mucki še držijo mame ... preprosto mi paše "izbac" ... shodila sem že davno, sedaj je na vrsti to, da odvržem berglo!
Jo naslonim na zid! Lepo je, da je tam ... spominja na vse tiste začetke, ko sem se ponovno učila hodit ... je lep spomin, opozorilo ... naj ostane tam naslonjena na zid!