Le kaj bi napisala o minljivosti... preprosto se te dotakne.
Včeraj sem bila na pogrebu. Prijateljici je umrl oče. Star toliko kot moj, pravzaprav mlad ... tako iznenada ... iz danes na jutri.
Popolnoma si nemočen, nič ne moreš naredit ... bolečina ohromi telo, a svet se vrti naprej. Grozen občutek ... kako se svet lahko vrti naprej .. kako se ljudje lahko smehljajo ... kako je lahko tako prekleto lep dan??
Ali pa prav zato?!
Ne moraš si pomagat, preprosto se zaveš, da se vse to lahko zgodi tebi ... danes, jutri ... smo sedaj v teh letih, ko bodo začeli odhajat naši starši ... ? Slej ko prej nas po vsej verjetnosti vse čaka ta ista pot, te iste bolečine ... ta ista minljivost.
Premalo se zavedamo dragocenosti trenutkov ... vse preveč brezglavo norimo naprej, naprej, naprej ... pa še to .. pa še tisto ... pa še ... nič ne bomo odnesli s sabo. Odnesli bomo lepe spomine, odnesli vsa doživetja, druženja ... menda si na smertni postelji noben reče kako srečen je, da se je celo življenje pehal za nečim ... kako srečen je, da ima tip-top urejeno hišo, kako srečen je da ima novo fasado, streho in okna ... vsem po vrsti pa je žal, da niso več doživeli. Več videli ... se več veselili, družili... si vzeli tiste drobne urice samo zase ... tiste drobne, ki niso nič v primerjavi z večnostjo ...
Sami moramo pazit nase ... tako z zdravjem kot s preobremenjenostjo .. nihče drug ne bo in niti ne more ... samo mi smo tisti, ki se lahko čuvamo!
In dajmo, večkrat si vzamimo tisto urico, prepričana sem, da jo bodo preživeli vsi domači ... in celo šefi in večne obveznosti ...
Življenje je tako pisano ... če se le ustavimo in ga pogledamo z umirjenim očesom!
Ni komentarjev:
Objavite komentar