Včeraj sem šla tečt v Soline!
Spomnim se, da sem bila dve leti nazaj tako razbesnjena zaradi teh busov, da sem rekla - nikoli več!
In ker se zarečenega kruga seveda največ poje, sem se prav na hitro odločila, da letos grem. Sploh nisem vedela, a bo kdo šel ali noben... Miha je rekel: "Ja pa kaj, če se odločiš te peljem, jaz še nisem začel trenirat - zato bo težka, ampak ti greš pa komot!" In sem se prijavila in šla.
Vmes sem zveleda, da gre tudi Nana pa da bo tam še Jana ... za ostale pa niti nisem vedela. Ok imela sem res OGROMNO prednost, ni se mi blo treba ubadat z busi!! Hvaležna do groba in nazaj! Hvala Miha!
Uglavnem, s to ogromno prednostjo sem lahko na start prišla šele malo pred štartom. Ni mi blo treba čakat na vetru, lahko sem še simpatično pila gosti sok sredi Lucije, ko so ostali že čakali na štartu. Ni mi jasno zakaj gre zadnji avtobus uro in pol pred štartom ... no ampak ... meni ni blo treba. Kot taglavna sem prišla na štart malo pred začetkom, ravno tolko, da sem se še preoblekla, poiskala wc ... našla Nano in njenega dragega, vidla naš TF podmladek, kako so vsi trije z vozičkom vred čakali na štart.
Pihalo je pa seveda spet - ko svinja!! Sem že pozabila... in se na hitro spomnila!
In začnemo ... z Nano sva štartali čisto zadaj. Kolona je bila itak taka, da joj... smo hodili ziher še kakšnih 200-300m preden se je začel malo hitrejši premik. Pa vseeno smo se vlekli. Mene je malo živciralo zato sem poiskala luknjice in se prebijala naprej... vmes sem izgubila Nano, jo počakala ... pa me je potem ona poslala naprej. Moram rečt, da mi je tut kr pasalo. Tečt v taki gužvi pa še v dvoje ... jest sem preveč živčna za gužvo :)
In smo šli .... kilometer za kilometrom ... pogled na uro .. tempo 5:30 ... pa 5:20 ... pa 5:10... meni ni bilo nič jasno.
Živcirali so me vse tisti pred mano, zato sem po večini tekla kar ob robu, po makadamu. In si govorila, samo še tega prehitim pa malo zmanjšam ... pa samo še tega ... joj pa tole skupinico .... uglavnem, tega zmanjšanja kar ni in ni bilo. Tek je potekal po standardni progi čez plažo, vmes sem pomahala Mihatu in še enemu prijatelju, ki sta taborila v Papriki ob kavi in koktailu :)
In šibala dalje ... ustrašila sem se tistega hriba mimo Avditorija. Saj ni tako dolg, je pa na koncu kar pošteno našponan in sem se bala, da mi pobere preveč moči... je treba prit še čez tunel in tisto doooooooolgo ravnino (vedno se mi zdi, da je krajša) po Strunjanu. Tako sem tisti hrib na pol odhodila in vmes ujela Janino čvekanje :) prav luštna je bila ... seveda v krilcu in z nasmehom do ušes! Lepo jo je bilo videt. In hriba je bilo konec ... gas!! Pot sicer malo na dol, ampak veter pa tak, da nisem vedela a se sploh kam premikam ali smo kar na mestu ... sunek in spet malo v levo, malo v desno ... dejmo ... še malo...
Strunjan, ravnina, tista, ki je ni nikoli konec ... Garmin je že kot nor piskal ... ljudje so se obračali, itak jim je šlo na živce ... enemu sem celo prijazno razložila "ja, umiram" :)))
In sem še kar letela in letela .... vedno težje, vedno bolj pod vprašajem ... kako dolgo še ... malo popustila ... pogledam na uro ... še vedno krepko pod 6:00... ok še malo!
Pridem v cilj s časom 49:40
Presenečena sama nad sabo.
Povprečni tempo mi je kazalo 5:45 ... distanco mi je pokazalo cca 500m manj od objavljene.
Baje, da ravno toliko kot v tunelu ni lovil GPS. Tole mi sicer ni čist jasno ... eni pravijo, da Garmin potem to sam poveže in poračuna ... eni da ne ... skratka, tempo je bil v najslabšem primeru 5:45 .... ali pa še malo hitrejši. V obeh primerih sem zelo zadovoljna in čist presenečena.
Od kje te številke, od kje ta hitrost nimam pojma ... nikoli vidla pa vprašanje, če jo bom še kdaj. Mogoče so mi šli samo tako naživce vsi tisti v gužvi in me je tole prehitevanje pošteno zakurilo. Vem pa, da tako nebi več dolgo zdržala, definitivno ne!!
Pa še veter je pihal ... skratka s tekom zelo, zelo zadovoljna.
Zmotilo me je, da ni bilo vode že takoj v cilju. Tudi vmes je bila samo 1x voda, predlani sta bili dve ... ampak ok to je še šlo. Saj ni veliko kilometrov, ampak na koncu pa sem sanjala vodo ... in potem stojiš v tisti koloni in čakaš in čakaš in čakaš ... jebemti kdaj bo ta voda.
Poberem kozarec vode, banano in grem proti cesti, kjer smo se zmenili, da me Miha in Boris pobereta. Gledam, gledam ... srečam Špelo, ki mi posodi telefon ... "kje sta" ... ja v Papriki, zdej greva? Kje si pa ti?
Ja itak ... v cilju sem bila 15minut prej kakor smo se zmenili :)))
Pa ni bilo težko počakat, malo sem še poklepetala s Špelo, "prodala" darilo :)) ... in odtekla še tisti kilometer nazaj proti cesti, kjer sta me pobrala.
Potem pa kosilo v Piranu, kavica v Portorožu... še veter se je malo umiril, tako, da smo prav uživali na sončku in se martinčkali. Super je bilo!
Res krasen dan, krasen tek, super družba ... in veliko presenečenje sama sebi!!
Ni komentarjev:
Objavite komentar