Uredu sem!

Vredu sem, zares!!
Trenutno lahko brez dlake na jeziku rečem, da sem dobro. Da mi gre vredu.
Kako dolgo bo trajalo, je drugo poglavje, ampak za enkrat me tisto - po tem - še niti ne zanima!

Še vedno sem pri BodyRock-u. Ali bolje rečeno, sedaj sem šele zares notri. Začela sem že kak mesec nazaj, delala vaje celo na Korčuli, kolikor sem se jih pač spomnila in znala. Ampak sem. In počutim se res super. Na začetku sem mela treninge vsak drugi, tretji dan... zdej sem že nekako addicted in migam res skoraj vsak dan. Včeraj sem si recimo hotla vzet pavzo.... pa kaj pa vem, se mi je lih zaluštal pa sem šla še mal pomigat. Fora je v tem, da se res da... in tistih 12-30min spraviš skupaj kadarkoli. In zares mi je všeč.
Prišla sem celo tako daleč, da sem že ene parkrat sama pri sebi rekla... ej ne sorry najprej odtreniraj, potem pa dalje. In fora je, da se vse to da. Tut če moram v Lj, pa kaj je teh 15min ... ali,če pakirava za kakšen izlet ... celo zjutraj se ni težko zbudit, ker govorimo spet o 15min... ne ure in ure teka pa priprav pa ... ej, tole je preprosto res TOP!

In tudi rezultati so!

Ravno včeraj sem se merila. Na prvi dan menstruacije, kar pomeni, da mam napihnjen trebuh in ziher 1kg več. Ampak hej ... še vedno kaže - 4cm na trebuhu in - 5cm čez boke.

Kilogrami so na 58kg. Je pa kazalo tudi že manj... malo skače gor in malo dol. Tisto kilo iz Korčule pa sem definitivno že skurila. In pozna se tudi tako "na oko", kar itak šteje največ.

Vem in čutim, da me je pobralo čez boke in čez trebuh. Kako je z nogami pa ne vem, se nisem takrat tako natančno merila. Sem se pa včeraj zelo natančno, tako, da ... poročila sledijo.

In prehrana???
Ma... z lahkoto!! Ker dejansko ni težko!
V začetku je blo treba kar nekaj discipline, bilo je tut mal več kiksov kot jih je sedaj. Največji problem je bila kava, tisti prvi teden... in boleča glava - kot posledica ne-kofetkanja! Pa seveda sladkarije!
S kavo sem se itak že dolgo šlepala predvsem na temo sladkarij. Po kosilu kava, dve, tri... seveda s cukrom. Ni težko bit kofetar, če se v resnici šlepaš samo na tiste žlice cukra.
Sam okus kave me nikoli ni prav posebno premamil.
Zdej kavo sicer spijem, sem pa tja, če mi zares zapaše. Mislim, da sem spila 3 ali 4 v celem mesecu.
Z lahkoto bi se navadla nazaj na tistih 5 žlic cukra na dan :)
Ampak vem, da je brez zveze. Učim se prepoznat, kdaj si res želim kave in kdaj bi jo spliča čisto z navade.

Pijem pa zeleni čaj, 3-4 dnevno, po vsakem obroku. Nesladkan.
Pomaga premagat željo po cukru. Če je že res kdaj kriza pa si vzamem par sušenih ananasov, ki so tako cukrasti, da te prav hitro mine. Ali pa kakšno kockico 88% čokolade. Sem jo kupila v Rustiki.

Skratka, ni mi hudga res ne.
Po dieti maš 1x tedensko day off, ko lahko ješ kar hočeš.
To je res super stvar, še posebno za psiho. Če ti pač v torek zadišijo palačinke si rečeš... ah sej jih bom v soboto, do takrat bom pa ja zdržala. Ali pa kakšna druga stvar. Za psiho je ta odgovor definitivno boljši kot ..."ja veš sorry ljubica, na dieti si ... ne bo šlo!"

In dejansko vedno manjkrat izkoristim ta "day off", ker ga v resnici sploh ne rabim. Ker me ne vleče, ker ne čutim želje, da bi morala. Če začutim pa si pač privoščim.
V začetku sem šla ene dvakrat na palačinke, pa enkrat na lepinjo in čevapčiče ... na Korčuli sem jedla pico, čisto pravo z vso svinjarijo vred pa še pivo :)
Skratka, če si zaželim, si tudi privoščim. Zdej že nekako ločim kdaj se mi zdi nekaj res vredno za greh... kdaj pa je samo tisto nekaj v meni, kar me goni, da bi jedla sranje.

Pa sej to nardiš 2x, 3x pol pa vidiš, da je blo vrez zveze. Da se sploh ni tako usedlo kot si mislil, da se bo. Da sploh ni melo tako dobrega okusa in da pravzaprav ni bilo vredno. Pa te pol naslednjič sploh ne potegne... ali pa te toliko kasneje.
Skratka. Tole zdele je "pis of kejk"!

Definitivno h vseku skupaj pripomore tudi to, da sem čustveno stabilna. Da sva z Mihatom ok, da se imava lepo, da uživava kot nisva že dolgo. Da je za nama res luštno poletje. Lepi izleti, lepi odklopi, misli in živčki so nekako na paši.... skratka res se imava lepo! In seveda, če je človek čustveno uravnotežen, je uravnotežen tudi še kje drugje. Preprosto gre vse lažje!

Še celo on je začel zdej malo drugače jest (pustmo to, da mu je šlo v dveh dveh 2kg dol, sam da je pogledal malo na zdravo prehrano). Predvsem bolj redno. Ker tisto kar je on drugače počel je samomor.
Jedel je zjutraj, ko sem jaz obema pripravila šejk in jedel je zvečer, ko je prišel domov. Brez zveze.
Prenaporno za telo, totalno ne zdravo ... in ne glede na to kako malo je pravzaprav jedel, ni shujšala ama niti za gram. Pa sej on ne rabi hujšat, rabi redno in zdravo jest ...
Pa sem pa tja se kdaj kam premaknit, malo pomigat... on je pač te sreče, da dvakrat pomoga in je že fit.
No... na njegovo miganje še čakam ... :)

Pa še neki, pa še neki ....
Zdej sem full vesela, ker imam še eno kolegico, ki sem jo posredno okužila z BodyRockom ... in zdej bova lahko pametovali, ugotavljali, razglabljali, čvekali.... ostali me majo namreč že mal zadost. Ha ha!


Pa še nekaj od BodyRock opreme bi rada zapisala.
Ugi ball-a pač nisem dobila. Prodajajo jih samo v Ameriki, ne pošiljajo jih nikamor drugam in dragi so ko pes. Ni mi dalo miru in sem iskala in iskala, brskala, iskala ... in slučajno naletela na tole.

Tole je medicinka. Pa ni navadna medicinka.
Navadne medicinke so plastične, trde in polnjene z vodo. Originalna Ugi ball pa je mehka, velika kot recimo žoga za stabilizacijo, ampak obtežena.
Tole je nekaj vmes. Je medicinka, ni tako trda in ni polnjena z vodo. Je pa malo manjša od Ugi ball-a.
Kar je sicer nerodno pri nekaterih treningih. Ampak sem že ugotovila, da se jo da lepo "posedet" na Sabdbag in je ravno prave višine.

Težka je pa 5kg.
Bi prav prišla še ena 3kg, ampak tako pač je.
Kupila sem jo v BTC-ju, hala A v neki športni trgovini, mislim, da za 35€.

Sandbag - ricebag!
Tole na sliki je sandbag ali "vreča peska".
Tudi te so seveda drage kot pes. Da se jih naročit tudi pri nas, ampak so od 150€-200€.
Za enkrat sem se odločila za cenejšo različico domače izdelave, v kolikor pa se dolgoročno ne bo obnesla, še vedno lahko kupim "tapravo".
Ampak, moja domača "vreča riža" se obnaša odlično.
V Intersportu sem kupila eno Nike torbo, tako mal bolj močno in prave velikosti, v Mercatorju pa 10kg najbolj poceni riža. Simple ko pasulj, v torbo namečeš riž in novo opremo za telovadit imaš pri roki.
Najprej sem mislila, da bom gor našila še ročaje, tako kot so našiti na originalu, ampak denajsno ni potrebe.
Ročaji se ravno tako nekako prepletejo, da jih z lahkoto dršiš, točno tako kot rabiš.

Edino ta položaj kot je na sliki, no tega se pa ne da. Pa tut ni problem.
Malo drugače primem pa gre.

In še en kos opreme je priporočen pri BodyRock vajah.
Dip station.
Za enkrat delam samo eno vajo, in sicer, dvig kolen na prsa.
To pa naredim tako, da postavim dva stola ravno prav narazen, gor sem dala neko peno (da te ne bolijo roke) in to je to. Super se lahko naredi komplet vaja. Za reverse push-up-s pa se znajdem tako, da med ta dva stola postavim še železno štango in se vlečem gor.
Za enkrat je čisto dovolj.
Mislim, da se drugače tole da tut naročit iz Londona, tako, da ni carine. Cena je bila okolo 70 dolarjev, ampak iskreno povedano ... tole orodje tako malokrat rabim, da so stoli čisto ok.

In to je praktično vse kar potrebuješ za treninge.
No pa še kolebnico, ki sem jo itak že imela doma in Gymboss, ki sem vam ga pa že predstavila.
Gymboss je res super stvar, tisti pravi priganjač in praktično res nujno potreben za njene treninge, kjer vse deluje na princip intervalov.

Seveda se da tut s tekaškim Garminom, ampak meni je malo moteč pri določenih vajah. Moja 305-ka je pač bolj velika in moteča na roki pri takih vajah kot so tu. Za tek je pa super!

Evo, toliko za enkrat od mene!