Aleša ...

Priznam, strah me je!

Živo se spomnim dni, ko sem bila pošteno zalita, debela ... kot katerpiler ... niti ni tako dolgo nazaj ... niti ni to nekaj, kar lahko človek kar pozabi ...
Še predobro se spomnim vseh tistih padcev, pobiranja ... predobro se spomnim vseh tistih začetkov ... vseh tistih ... oh kolikokrat sem padla in kolikokrat sem se zopet pobrala.
Res je, lepota ... videz ... ni vse!
Vedno sem se s tem tolažila ... res je zellooooo pomembno je kaj nosiš v srcu, kaj te spremlja v duši ... pa vendarle ...
Ravno sem nekako začela okušat, kako se človek lahko počuti v svojem telesu ...
Še vedno v trgovini naberem prevelike številke hlač ... še vedno se mi zdi, da sem močna ... pa se potem spomnim "aja, no sej nisem več tako" ... še vedno mi nekje v malih možganih odmeva vse to ... in še vedno se kilogramov in špeha bojim kot hudič križa.



Aleša in Samo sta zakon!!!
Sta prijatelja, sta partnerja in sta dva sončka, ki ju imam veliko bolj rada kot se njima mogoče sploh zdi....
Ja, res je ... brez dela ni jela ... brez trnja - ni lepote ... brez muje se še čevelj ne obuje ....
Da, res je ... draga sta! Ampak vem kaj delata ...
Zavedam se, da je Aleša sposobna v desetih treningih iz mene iztržit toliko kolikor jaz sama v pol leta ne naredim ... zavedam se njene kvalitete .... in zavedam se kako pomembno je vse skupaj zame.

Včeraj sem šla tečt ...
Prav nič zares me ni vleklo, a sem vedela, da bom šla. Še Miha je šel z mano. Prvič .. vsak s svojimi mislimi - kako bo šlo ...
Ma le kako bi lahko šlo? Šlo nama je krasno ... svež zrak, prekrasna pot čez polja ... debata o vsem in še čem ... harmonija ... lahko bi tekla do neskončnosti ...
Stanje duha je bilo ... najlepše!!!
A realnost malo drugačna ... že pred polovico sem začutila koleno ... tudi prejšnji teden sem ga, ampak šele takrat, ko sem dva dni zaporedoma tekla ... potem je minilo ... včeraj ... ni minilo, kar bolelo je naprej ... in boli še danes. Boli drugače kot sem vajena, zoprno ... boli ... in upam, da čim prej mine.

Dalo mi je nekako mislit, da je bilo za moje "ne-športno-vajeno-telo" letošnje leto zelo naporno, prelomno, drugačno ... šokantno ...
Verjetno je kljub vsemu telo utrujeno, sklepi malo načeti ... konec koncev se nisem v življenju vse skupaj premikala toliko kot letos.

In ... zajela me je panika ...
Če sem si prej samo želela h Aleši in sanjala o tem kako krasno bi bilo ... sem sedaj to vse skupaj dojela kot NUJNO!
Potrebujem to ... kot zrak, ki ga diham ...

Potrebujem nekaj ... kar ni tek, potrebujem nekaj kar jača sklepe in me drži v kondiciji ... potrebujem nekaj resnega ... in drugačnega od teka.

Odločila sem se, da grem spet na deset treningov ... sepravi za dobre dva meseca ... požrla bom svoj materializem, ne bom gledala na denar - kot stran vržen ... ampak kot vložek vase ... tisto ZAME ... pa saj si zaslužim???
Valda, da si zaslužim ... le zakaj si nebi?



Ja je strošek ... ampak vem, počutila se bom odlično. Srečna bom, vesela in neobremenjena ....
Ne znam opisat kako krasno se lahko človek počuti, ko nag in gol leži na postelji in se ne obremenjuje, če kje kaj visi, če je kje kaj mehko, če je kje kaj ... pa je kljub temu mehko, kljub temu visi ... ampak ... je drugače.
Sprejmeš, je del tebe ... in fantastično je, ko dojameš kako krasno se lahko počutiš v svoji koži ...
In noro mi je, ko me Miha nosi gor pa dol, ko me valja po rokah kot da sem perešček ... nisem navajena tega, ampak noro je, krasno ... osvobajajoče ... fantazija ...
In vredno je ... za vse to je vredno ...

Vredno je, da sem letos po nevem koliko letih (se ne spomnim dejansko) kupila in oblekla KRATKE HLAČE ... pa ne ene ... imam jih polno omaro ... pa kiklce ... pa ... noro je ... nisem se obremenjevala, nisem se križala ... in obračala oči ... nisem se skrivala za dolgimi brisačami ... v dolgih hlačah ... fantazija ...
Počutila sem se kot ptiček ne veji, ne v kletki ... za vsemi tistimi žicami in žičkami ... in vse to - JE VREDNO!!!

Jebeš denar ... s sabo ga tako ali tako ne moremo odnest ...
Nekako bom že ... bom pač prioritete postavila drugače ... pa ne gre sedaj samo za treninge, ne gre samo za Alešo ... vse skupaj potegne s sabo ...
Če daš tolko denarja - potem HODIŠ na treninge in se trudiš ... ubogaš, slediš navodilom ... ješ takšno prehrano kot se spodobi ... nimaš jajc - in škoda denarja je, da bi ga srala okoli ...








In tako sem se odločila ...
Pisala sem Aleši, povedala kako pa kaj ... da denarja nimam, ampak hočem pa njo. In da pač ... kaj bova naredili ...
In seveda, tako kot zna le ona ... sva se vse lepo dogovorili in v petek grem prvič na trening ... JUHUHU!!!!

Veselim se, res se veselim ...
Spomnim se kako lepo mi je že šlo ... pa kako sem potem kar začela "mencat" s treningi ... kar nekako sem jih hotla "šparat" ... pa itak potem ni nobenega haska, nobenega pravega učinka ...

Spomnim se tistega počutja ... spomnim se ...
Oh, Aleša je en veeeeeeeeeelik sonček v mojem življenju!

Veselim se ... in ja, vem ... šlo bo!!!
Kjer je volja tam je pot, če je želja ... TAKO BO!!!