you can run but you can't hide ...

... tako nekako je danes odmevalo v moji glavi.

Ni panike, lahko jest zabušavam dva meseca ... lahko iščem izgovore, sama sebe prepričujem, "da mi pripada" ... lahko bežim ... ampak skrit se ne morem!!!

Že tisočkrat povedano, že tisočkrat prežvečeno ... pa še vedno je res ... imam športno srce, imam srce tekača ... ou jeaaaa!!!

In danes je spet duša pela ...
Bilo je prav zanimivo ... nekako sem podoživljala mesec februar, ko sem se po skoraj dveh mescih abstinence (zaradi poškodbe) spet spravila v teniske ... bilo je zelooo, zelooo podobno ...
Začela sem seveda "počasi" ... in to tako počasi, da je šel prvi kilometer pod 6 pa še ene dva vmes ...
Dihala sem tako kot se spodobi - torej, kot stara lokomotiva ... hektoliter mleka v tem mesecu je naredil svoje ... tako, da se je ta lokomotiva na vsake tolko začela prav pošteno davit in dihat na škrge ...

Ampak ok, priznam - bilo je vredno ... vse tiste mlečne kavice .... mmmmmm kako obožujem mleko ... pa tisti vonj, okus po kavi ... mmmmmm ... pa klinc, če mi škodi ...
In če malo razmislim in se spomnim, da nekateri ne smejo jest pršuta ... je tole z mlekom - mala malca !!!

Torej ... lokomotiva ...
Katastrofa ... iz metra v meter je bilo v ozračju manj kisika ... zdelo se mi ga je veliko manj kot poleti ob vseh tistih nenormalnih temperaturah, ob pripeki sonca ... sedaj pa ... ozračje nabito s kisikom ... kisik s polno paro teče mimo mene ... a do mene, ne pride in ne pride ... nekdo ga krade :)

Tudi srce noro razbija, malo ga že meče z ovinkov, drifta na polno ...
Ok, saj sem zaljubljena, priznam!!!

Ampak halooo ... a misli kar pobegnit?
Ste že kdaj prebrali v novicah, v črni kroniki "srce pobegnilo mladi, nadobudni, veseli, zaljubljeni in nasmejani deklici?"
Jaz se ne spomnim ... torej??? Tudi meni ne bo ... itak!

"Joža požen" ... pa gremo še bolj močno, še bolj na poskok ... veter seveda direktno v prsa ... sploh se ne spomnim, da bi mi kdaj dejansko pihal v hrbet ... tam, kjer je bil obrat je blo treba pa tako ali tako tečt v hrib in se spet ni opazilo, da sem padla v zavetrje ... pa sem ga žgala še v hrib.

Pa gledam in gledam ...
Ma meni se je skos zdelo, da me nekdo drži za noge ... tečem kolkor me noge nesejo, zdi se mi, da res diham samo še na škrge, ampak gre pa vse skupaj čist nikamor ...
Ampak okoli mene ni nobenega ... tut tiste zaporniške ketne in kugle ni ... toooooooorej?
Superge???

In tako minevajo kilometri ... pa se že odločim, da neham ... in mi ena bakica prekriža pot ... pa se mi ni dal ubadat z njo in sem kr ovdila in šla še en krog ...
No, na koncu se je nabralo slabik 7km, tempo ( kljub vsej počasnosti in občutku zvezanih nog, obloženih s svincem ... pa še z enim bajsijem, ki se me močno oklepa okoli kolen ...) 6min/km.
Kar sploh ni slabo ... za polžjo sekcijo pa sploh ne ...

Moram pa priznat, da se mi niti sanja ne ... kako THE FUCK sem jest kdaj prelavfala 42km ... pa to sploh ni blo tako hudo dolgo nazaj ... danes se mi zdi celo 21-ka znanstvena fantastika ...

... pa to ni nič važno!
Jutri je nov dan, novi kilometri ... Garmin je zajamral, pravi, da ga bo treba bolj redno vozit na sprehode, drugače mi ga bo začel srat po stanovanju :)