lepo mi je ...

Ha!

Saj nisem prepričana, če si sploh upam zapisat te besede.
Saj veste tisto, čim se človek pohvali ... no pa vseeno, zakaj nebi svojega veselja in sreče nekakao delila z vami ...
Ali pa jo zapisala nekam tu, na blog ... da postane nekako oprijemljovo, berljivo, nepozabno je že tako ali tako.

Nekateri, tisti, ki ste brali že moj prejšnji blog ... ste večkrat naleteli na moj slavni stavek: "Če bi želela bit res srečna, bi mogla zamenjat fanta, se preselit in zamenjat službo!"
Torej, na kratko povedano ... postavit svoje življenje na glavo ... v čemer sem tako ali tako strokovnjak ...

... torej, kaj se je spremenilo od takrat.
Fanta sem res zamenjala ... sicer sem nekje v sebi sanjala o "samskem obdobju" kar je bilo bolj kot ne metanje peska v oči. Pa ne, nikoli me ni bilo strah bit sama, samo nekako nikoli mi v resnici ni uspelo. Vedno se je pojavil nekje nekdo ob pravem času na pravem mestu... in to kar se je zgodilo sedaj, tega si res nebi želela izpustit ... zato, da bi bila malo sama? Oh ... prosim vas!?!

Dejstvo je, da si vsi želimo ljubezni, vsi si želimo ljubit in biti ljubljeni in tisti "bit sam" je praktično en velik bullshit ... to si govorimo takrat, ko se tolažimo, da nam pa vendarle ni nič hudega, če smo sami (kar je lahko seveda čisto res) ali pa preprosto med nami ni osebe, ki se nam v danem trenutku zdi vredna našega samskega stanu .. da bi se pa nekdo odločil, da bo pač kar sam... pa kar dvomim, oziroma dvomim, da obstaja kje kdo, ki si nebi želel ljubiti in biti ljubljen.
No in tako je doletelo tudi mene... po eni strani želja, bit malo sama ... po drugi strani pa je bilo vse skupaj čisto preveč intenzivno ... vleklo me je samo od sebe, kot magnet ... mimo vsega "razuma in planov" ... bilo je preprosto preveč močno, da bi lahko ... oziroma, da bi si sploh želela posredovat in usmerit drugače ...

In imam se zelo lepo, najlepše ...
Zdi se mi, da živim v pravljici in da sem našla svojo sorodno dušo.
Seveda je to sedaj še vse "frišno", "intenzivno", "zaljubljeno" ... "prehitro, da bi lahko rekel" ... pa vseeno, tako čutim, tako verjamem in imam se res noro lepo ... ni me strah, ne bojim se, da gre prehitro ... ne sprašujem se, če je prav? Ne držim se nazaj in ne skrivam se pred nikomer ... moja vest je čista in čustva jasna, iskrena ...
In še vedno verjamem v pravljice. Ne verjamem, da bom kadarkoli nehala verjet, še posebno v to - o ljubezni!
Da, verjamem, da prava ljubezen tudi zares obstaja!

Vsake toliko me sicer malo stisne ... kaj pa če se zbudim iz sanj ... pa kar hitro odženem misli ... in si rečem "what the hell!" ... se bom pač zbudila. Trenutno mi je lepo, najlepše ... trenutno sem tako srečna, vesela in zaljubljena ...
Pustite me v pravljici ... sem nepoboljšljiv sanjač in rada sanjam ... naj traja!

Pa gremo naprej ...
Pod številko dve se je skrivala - SELITEV!
Tudi ta je nekako v planu. Saj ste videli že zgoraj, pod zapisom Črnuče ...
Uh vedno bolj se veselim tega, vedno bolj sanjam ... vedno bolj sestavljam stroške in vedno bolj se mi zdi vredno ... vredno in časa in denarja ...
Mislim, da je poleg ljubezni svoboda nekaj najpomembnejšega v življenju.
In ne glede na to, kako dobri so vsi po vrsti z mano ... je s svobodo tako kot z zaupanjem ... svoboden si, ko tako čutiš ... ne ko ti to govorijo.
Tako kot zaupaš ... ali pa pač ne ... ne glede na besede ... to so stvari, ki jih preprosto čutiš in tu, v tem stanovanju, sedaj v tem obdobju ... se ne počutim svobodno!
Torej tudi številka dve v procesu ...

In .. številka tri ... služba.
Kaj in kako pa zdej s službo?
Nekako jo puščam še na strani, čeprav bo s tem definitivno treba nekaj naredit ... muči me, ubija, nisem zadovoljna s svojim delom ... večino časa kar prebluzim, prevegetiram ... presanjam ... konec koncev sem tudi sedaj v službi in pišem blog? In "sproti" kuham kosilo in čisto jasno mi je, da me danes sploh ne bo več do službe??? Ja, čisto ne resno ... ne organizirano, nimam neke motivacije, volje, veselja ... in to me ubija ... dolgčas me ubija povsod ... in ne prenesem dolgčasa ... pa saj za delat se vedno kaj najde ... samo ... ne vem še ... ali mi to delo tako totalno ne diši ... ali sem preprosto LENA???!!

Dala sem si še nekaj časa kar se tiče službe.
Nekako imam občutek, da se bo vse skupaj zelooo spremenilo s selitvijo. Ker pač ne bom več doma na istem mestu, kot bom delala ...
Sedaj pred računalnik vzamem fascikl z računi, programček za potne naloge (hvala lubi) in delam ... nekaj časa delam ... pa vstanem in si naredim kavo ... potem sem lačna ... potem grem na wc in vidim, da je stroj ravno opral in dam perilo v sušilca, potem spet malo delam... in si vzamem "pavzo" ... samo "pokukam" na FB, na mail, na forum ... in čas leti ... pa spet malo naredim ... potem se mi pa zdi, da se itak več ne splača, ker je že tolko ura ... vse bom "malo kasneje" ... "čez pet minut" in to me ubija ... ali pa se ravno odločim, zdej pa res ... ja pa me "ravno nekdo klikne in začne debato" ...
Groza!!! Totalno sem neorganizirana, totalno brez motivacije do dela, vse mi je težko ... vse mi je odveč ...

Mam pa občutek, da bi se s selitvijo tudi tu marsikaj spremenilo ... sedaj sem čisto preveč doma ... doma dopoldan, ko delam ... doma popoldan, ko masiram ... doma zvečer, ko gledam TV ali visim za računalnikom in posledično se mi za vse zdi "saj mam čas" .. in namesto, da bi res produktivno delala 8ur na dan ... zabijem cel dan, za nekaj ... kar bi se dalo narediti v enem dopoldnevu.
Ko pa bom živela drugje, se bom morala sem pripeljat ... ne bo cunj ne za oprat, ne za obesit ... ne bo kuhanja kosila, ne bo pospravljanja umazane posode ... ne bo kupa motečih dejavnikov ... in da bi se zraven še malo zorganizirala in našla neko motivacijo, nek magnet v samem poslu ... bi bila bolj kot ne na konju.
Dejstvo je, da plače pač nimam velike ... ampak tudi toliko kot je mam, si je ne zaslužim ... ne morem rečt, da se res "nagaram" za svojo plačo ... pol stvari, ki jih počnem bi lahko mirne duše že prenesla na sodelavko ... pa še kar hočem jaz, ker vem, ker je lažje, ker vem, da bo tako potem tudi narejeno ... in potem ne grem na teren, ker moram "nekaj pripravit" ... v resnici pa mam tisto nekaj pripravljeno v 2 urah, potem pa bluzim in mešam zrak.
Tako pa bi lahko en dan razkirala in vse pripravila, naslednje dni pa hodila po terenu, se niti nebi spravljala v Borovnico, ampak bi štartala kar direktno na teren.

Kaj pa vem ... tole s službo moram še pogruntat ... je možnost, da se izkopljem iz tega... je možnost, da najdem neko motivacijo in se zorganiziram.
Sej na trenutke mi je vse skupaj zelo všeč in zanimivo, ampak potem kar nekam odplavam in se zasanjam... in dnevi minejo brez, da bi sploh opazila kdaj in kam so izginili ... in ko se zavem mi ni nič jasno ... kje sem bila?
Kot, da bi šlo vse skupaj nekako mimo mene ...

Uglavnem ... v slabo voljo me spravlja samo še ta moja neproduktivnost ... vse ostalo mi je sedaj zelo všeč ... mi je super in veselim se vseh planov, veselim se prihodnosti ... fajn mi je ... lepo mi je.

Sej vem, ne moreš vse na enkrat ... to vem, tega se zavedam ...
Ampak sedaj je res nekako na vrsti služba.

V ljubezni je krasno, stanovanje v planu, družba fajn, masaže na žalost samo tiste ustaljene ... ampak rinem dalje ... sedaj me čaka še ta - služba št.1 in produktiven delavnik ...
Tečem tut spet ... jem tudi spet dobro in kuhano ...
Samo še tole službo zrihtam ... in poiščem v njej neko veselje!


... ali na kratko "almost perfect!"