teka teka ...

Včeraj sem tekla!
Razen enega mini teka in ljubljanske polovičke od Garde nisem tekla nič!
Ne vem točno zakaj in kako, ampak preprosto se je preveč dogajalo, preveč sem imela polno glavo vsega in vseh, preveč "utrujena" sem bila od vsega kaj je prav, kaj ni ... kaj bi mogla, kaj nebi smela ...
Ne govorim samo o življenju, ampak tudi o teku samem. Kako so se pripravljali drugi, kako bi se mogla jaz, kje sem zgrešila ... vsi tisti dobronamerni nasveti, vse ideje in vzpodbude so me preprosto zmedle ... in na sam "The maraton" sem šla dejansko najbolj razštelana.
Tako fizično kot psihično ... in samo mladost in sreča sta mi prihranili kakšno resno poškodbo! Ker bi jo lahko staknila z lahkoto!

Ampak sedaj je novo leto ... starejša sem, pametnejša in baje bolj izkušena ...
Zato gremo tokrat drugače.
Z veseljem bi rekla, tekla bom vsak drugi dan 10km čisto tako za dušo.
Ampak preprosto pri meni to ne gre ... rabim izziv, rabim motivacijo, rabim datum, rabim enega hudiča, da me preganja ... ampak tako nežno, bog ne daj, da mi kdo reče, da moram ... potem bom naredila vse, samo da bo kontra!
Pa pustimo to, da smo vsi istih misli in da si vsi dobro hočemo!!
Takrat to ni pomembno, takrat gre le za "zmago" ... "ko je jači - kdo bo koga!"

In tako sem si postavila prvi cilj, ki me bo pripeljal tako daleč, da vstanem iz kavča, se obujem in oblečem, ter stopim čez vrata!
Prvi cilj je Verona maraton, 21km, 21.2.2010!
Verona se mi je že lansko leto zdela krasna, lepa, prelepa, posebna ... pa mi ni bila namenjena.
Mi bo pa letos!

Sestavila sem si okvirni plan, ki ga sestavljajo srednje dolgi tek (cca 10-12km), krajši tempo tek (cca 6-8km) in daljši tek za vikend, ki se bo tedensko podaljševal za 2km. Tako bom ravno na Veroni pricapljala do 21km.
Čas mi ni pomemben, pomembno mi je, da se imam lepo in da uživam ... in predvsem, da spet tečem!
Vmes pa bom imela 1x tedensko še fitness trening pod budnim očesom moje Aleše ...

Žal je tako, da se nismo vsi rodili v športne družine ... nimamo vsi tega v krvi, ampak se moramo nekateri kar pošteno zbrcat, da se kaj premakne.
In zato pač potrebujem sem pa tja kak cilj, kak datum, ki te preganja, da ne sediš predolgo ... kakšen poseben motiv .. recimo: rada bi celo poletje preskakljala v kratkih kiklcah.
Sej vem, za nekatere ni to nič posebnega ... zame pa je to nekaj zelooo, zelooo posebnega ...
Saj se še spomnite tistega posta, da nikoli nisem nosila kratkih hlač???
Uh, če se spomnim kako krasno je bilo letos poleti ... paaa kolko kratkih hlač imam sedaj v omari ...

Ne, preprosto ne moreš pozabit na vse to!
Preveč posebno je, preveč dragoceno, preveč dobro sem se počutila!

In tako me sedaj spet čaka resno delo!
Teklo se bo, fitnesiralo in jedlo tako kot se spodobi ...

Aleša pa mi je zagarantirala, da če se bom držala treningov in prehrane bom v Veroni že v zelo dobri kondiciji in s kakšnim kilogramom manj!


Organizacija, organizacija, organizacija!
... pa motivacija, motivacija, motivacija!!