Spomnim se, bila sem pomojem še v osnovni šoli, ko sem v roke dobila knjigo "umjetnost ljubavi"...
Nimam pojma, čigava je bila ... nimam pojma zakaj se je šlo in skoraj 100% sem, da je niti nisem prebrala :)
... ampak spomnila sem se naslova ..
In zdi se mi na mestu za moj današnji blog.
Zunaj nenormalno sneži, na levi strani me čakajo potni nalogi, na desni imam računalnik pred sabo pa kavo in pavzo, da spišem tale blog.
Potem nadaljujem z delom ...
Torej ... zaljubljenost, ljubezen, s časom naj bi le ta postajala vedno močnejša, bolj globoka, pomembnejša, več vredna ...
Tolikokrat sem že šla čez te faze, tolikokrat korakala po stopničkah ... pa se je potem kar nekam izgubilo, kar nekam je odšlo.
Morda so se samo meni odprle oči pa je bilo že od vsega začetka tako, morda je samo zvodenelo ... ampak vsakič znova se nisem hotla odločit, da "je to to", če tako nisem čutila.
Začele so se upirat misli, začelo se je upirat telo ... nekaj časa razum še lahko drži vezo skupaj, potem se razbije kot kristalna vaza ... ne gre ... preprosto ne gre, ne more ti, če tako ne čutiš!
Sedaj pa si želim malo debate ... zanimajo me vaše misli, izkušnje, občutki.
Nekateri ste frišno zaljubljeni, nekateri ste se našli že kar v zrelih letih ... nekateri poročeni zavidanja vrednih let ... pa še vedno tako zaljubljeni ... srečni .. eni imate mlade družinice, eni ste se zaljubili "v družino" in spoznavate novo življenje, čisto drugačno...
Mene pa zanima, kako vam uspeva?
Kaj je po vašem mnenju ključ do uspeha? Kaj vaju ohranja kot partnerja, kaj vaju združuje, kaj je tisto ta bolj pomembno kar si ne pustite vzeti, kar si ne dovolite pozabiti in zanemariti.
Kako šofirate v tem norem svetu, ko se vedno nekam mudi... ko te vlečejo na vse strani, ko ste razpeti med službo, domom in svojim egom ... pa še med krediti in vsakodnevnimi obveznostmi ...
Kako ne pozabiti - nase??? Kako ne pozabiti na partnerja - in na vaju?
Kako kljub "življenju" znat stopit na bremzo in si vzet tisti trenutek, ki ohranja plamen, pa naj bojo časi še tako težki in razmere nemogoče ...
Kako vam uspe?
Kaj se vam zdi tisto bistveno, tisto "nekaj" kar nikoli in nikdar nebi želeli dat "na izbiro"?
Težko je na nek način dati univerzalen odgovor, pa vendar zame je bilo in je pomembno, da imam svojo "svobodo", hkrati pa, da sem povezana s čimveč interesi s partnerjem, da se lahko skupaj odločava, pa vendar, da se lahko sama odločim za tisto, kar je meni najbolj pomembno, da slediva drug drugemu, da pa sva vseeno vsak svoj individum, da kljub obveznostim ne pozabiš na odnos in tudi nase. Kako? Treba je slediti občutkom, včasih stopiti korak nazaj, drugič spet naprej. Ogromno strpnosti in živahnosti, polniti svoj ego z egom drugega skupaj.
OdgovoriIzbrišiNikoli pa ne bi dala na izbiro sebe, svojega življenja, svojega občutenja za partnerja, kjer ne bi delila tisto nekaj (pri otrocih je to drugače).
Treba se je tudi usesti na kavč in pred televizor, če ti je takrat to potrebno, hkrati pa razumeti partnerja, da je tudi njemo nekaj pomembno. Delati skupaj tisoč in eno stvar, pa ohraniti vsaj nekaj zase.
Ni enostavno, je težko, nastopijo krize in če ni povezanosti je nemogoče. Ljubezen? Veliko se skriva za to besedo, največ je pa vreden tisti občutek v srcu.
Sledi svojemu srcu, pa vendar misli z glavo. In ne pozabi življenja okoli sebe.
Sem nafilozofirala, vendar če si ti pozitivna in veš kaj želiš, boš to tudi dobila, selj kot prej. Vse izhaja iz nas, vse odločitve so naše in posedice nosimo sami.
Ne hodi mimo življenja, uživaj življenje.
Pa en velik objem in velikooooooo lepih trenutkov
Hvala Lenči!!!
OdgovoriIzbriši