Vidim, da bo treba v življenje ponovno vnest nekaj sprememb.
Preprosto se izgubimo v vsakdanjem življenju, in le to teče mimo ... kot da te ne opazi, kot da pač nisi več pomemben. Da je dovolj, da pač si ... obstajaš, se zjutraj vstajaš in zvečer hodiš spat.
Meni pa to pač ni všeč in ni mi dovolj. Rada imam življenje, po eni strani imam rada tudi red in rutino, po drugi strani nisem "živa" če me ne meče po valovih sem in tja... če se mi ni treba borit, držat sedaj te, potem one druge strani ... manjka mi akcije, aktivnosti.
Rutina, še posebno na domačih tleh z dneva v dan ... me preprosto ubija!
Par dni nazaj sem prebrala super stavek, ki mi je ostal globoko v mislih.
Šel je nekako tako: "Prvi korak na potovanju ni, da se odločite kam boste šli, ampak da vstanete iz postelje!"
Bil mi je všeč, nekako mi je dalo mislit ... vedno vsi govorijo "moraš imeti pot, moraš imeti cilj!" Vse lepo in prav, res je ... moraš vedet kam greš in se usmerit v pravo stran pa vendar ... za začetek je res fino, če vstaneš iz postelje, narediš kak korak in pogledaš od daleč. Takrat pravzaprav sploh vidiš kam bi rad šel ... v katero smer ... potem v življenju začneš z malimi spremembami, premiki, spremembami na kratek ali dolgi rok ...
Trenutno stojim ob postelji in opazujem. Marsikaj mi ni všeč, več različnih poti vidim in gledam okoli sebe ... korak za korakom, "mic po mic" kot pravi moja dobra prijateljica!
Saj ... sčasoma se bom naučila, da upor ne prinese ničesar .... na koncu se stvari odvijejo vedno po svoje, ne glede na to kako "besno" rineš v eno smer.
Ko je pravi čas, se vse nekako sestavi ... in samo po sebi se na koncu vendarle obrne tako kot se mora.
... pa vseeno ... po duši sem upornik, tako da ....
Ni komentarjev:
Objavite komentar