Sva se odločila, da izpolniva željo še iz lanskega leta, od tistih najinih začetkov.
Teden je bil krasen, sončen ... barjanske meglice so kar vabile na to, da že zjutraj zakorakava na Ančko, tisto najino Ančko...
Pa prej nekako ni bilo časa, danes so napovedovali še lepo dopodlne!
Skočiva iz postelje ... 1, 2, 3 ... kava se kuha.
Pripravljam hitro pošto ... umivam zobe, Miha se brije ...
V trenutku postane vse črno, kot v rogu pravijo ... letim v spalnico na okno!
Krasen razgled, barjanske meglice, snop sončnih žarkov - ravno tam nekje z Ančke ... vse ostalo črno!
Scenarij je bil sicer dober ... ampak bolj ko ne ... misija - nemogoče!
Še vedno naju je vleklo ... potem se je vendarle ulilo ... in ukradeno jutro se je nadaljevalo ... s službo!
Pa vseeno, petek je ... 13-i, nekako meni srečne in ljube številke ...
Naj bo lep dan!
... in še za občutek ... ena in edina, najina Ančka ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar