Peter nikoli ni mogel živeti v sedanjem trenutku. Ni se naučil uživati v procesu življenja. Ko je bil v šoli, je sanjaril kako bi se zunaj igral. Ko se je zunaj igral, je sanjaril o poletnih počitnicah. Kar naprej je sanjaril, nikoli si ni vzel časa, da bi užival posebne trenutke, ki so jih bili njegovi dnevi polni. Nekega jutra je hodil po bližnjem gozdu. Utrudil se je in vsedel na zaplato trave, da bi se spočil, in končno zadremal. Šele nekaj minut je globoko spal, kar je zaslišal nekoga, kako ga kliče. "Peter, Peter!" je od nekod zgoraj prihajal proderljivi glas. Ko je počasi odprl oči, je presenečen zagledal nenavadno žensko, ki je stala nad njim. Biti je morala starejša od sto let in snežno beli lasje so ji padali precej čez ramena kot volnena odeja. V zgubani roki je držala čarobno krogljico, ki je imela v sredini luknjo, iz nje pa je visela dolga zlata nit.
"Peter" je rekla, "to je nit tvojega življenja". Če boš samo malo potegnil za njo, bo ura minila v nekaj sekundah. Če boš potegnil močneje, bodo celi dnevi zdrveli kot minute. Če pa boš potegnil z vso močjo, bodo meseci, celo leta pretekli v nekaj dneh.
Peter je bil popolnoma navdušen nad odkritjem. "Jo smem imeti?!"
Starka se je sklonila in dala Petru kroglo z zlato nitjo.
Naslednji dan je Peter sedel v razredu, nemiren in zdolgočasen. Nenadoma se je spomnil, da ima novo igračo. Ko je malo pocukal za zlato nit, se je v trenutku znašel pri igri na vrtu.
Ko je spoznal moč čarobne niti se je Peter kmalu naveličal biti šolar in zahrepenel je po tem, da bi bil že v najstniškem obdobju z vsemi imenitnimi stvarmi, ki spadajo zraven. In spet je izvlekel kroglo in močno potegnil za nit.
Nenadoma je bil Peter najstnik in imel je zelo ljubko dekle, ki ji je bilo ime Elise. Toda Peter še ni bil zadovoljen. Nikoli se ni naučil uživati v sedanjem trenutku in raziskovati preprosta čudesa vsakega življenjskega obdobja. In tako je že začel sanjariti, da bi odrasel. Pa je spet potegnil zlato nit in veliko let njegovega življenja je švignilo mimo v trenutku.
Ugotovil je, da se je spremenil v moškega srednjih let. Elise je bila sedaj njegova žena in imela sta polno hišo otrok. Peter pa je opazil še nekaj drugega. Njegovi nekoč vranje črni lasje so začeli siveti. In njegova nekoč mlada mati, ki jo je imel tako rad, je bila stara in krhka. Toda Peter še vedno ni zmogel živeti v trenutku. Nikoli se ni naučil živeti "tukaj in sedaj". Zato je ponovno potegnil za zlato nit in čakal kaj se bo spremenilo.
Kmalu je ugotovi, da je devetdesetletni starček. Njegovi gosti črni lasje so postali beli kot sneg, pa tudi njegova prelepa mlada žena Elise se je postarala in pred nekaj leti umrla.
Njegovi čudoviti otroci so odrastli, odšli od doma in zaživeli po svoje.
Prvič v življenju je Peter spoznal, da si ni vzel časa, da bi dojel kako lepo je živeti. Nikoli ni šel z otroci ribarit, nikoli se ni šel z Elise sprehajati po mesečini. Nikoli ni posadil vrta in prebral tistih čudovitih knjig, ki jih je tako rada prebirala njegova mati.
Hitel je skozi življenje, ne da bi se ustavil in pogledal vse, kar je bilo dobrega na tej poti.
Ob tem spoznanju se je Peter hudo užalostil. Odločil se je, da odide v gozd, po katerem je hodil kot otrok, da si očitni misli in ogreje duha. Ko je stopil v gozd, je opazil, da so drevesa, ki so bila prej še mladike, zrastla v mogoče hraste. Gozd je dozorel in se spremenil v raj. Peter je legel na travnato zaplato in zdrsnil v globok spanec. Čez munito je je zaslišal kako ga nekdo kliče. "Peter, Peter!" je klical glas. Pogledal je navzgor in osupnil, ko je zagledal prav tisto starko, ki mu je pred mnogimi leti dala kroglo z zlato nitjo.
"Kako si užival v mojem imenitnem darilu?" ga je vprašala.
Peter ji je kar naravnost odgovoril:
"Najprej je bilo zabavno, sedaj ga sovražim! Vse življenje je steklo mimo mene pred mojimi očmi, ne da bi imel priložnost, da uživam v njem. Seveda, poleg lepih stvari bi doživel tudi žalostne, vendar nisem imel priložnosti ne za to ne za ono. Počutim se praznega. Zamudil sem darilo življenja.
"Zelo nehvaležen si" je rekla starka. "Vendar ti bom izpolnila še eno željo, tokrat zadnjo!"
Peter je za trenutek pomislil, potem pa hlastno rekel: "Rad bi se vrnil v leta, ko sem bil še majhen šolar, in še enkrat preživel svoje življenje." nato je spet globoko zaspal.
Spet je slišal kako ga nekdo kliče po imenu, in odprl oči. "Kdo neki je zdaj?" je ugibal. Ko je odprl oči je bil neznansko srečen, ko je zagledal svojo mater, ki je stala zraven postelje. Bila je mlada, zdrava in žareča. Peter je spoznal, da mu je čudna ženska v gozdu res izpolnila še zadnjo željo in da se je vrnil v svoje prejšnje življenje.
"Pohiti Peter. Preveč spiš, zamudil boš v šolo!"
Odveč je reči, da je Peter tega jutra kar planil iz postelje in začel živeti tako, kot si je želel. Zaživel je polno življenje, polno lepot, radosti in zmagoslavja. Toda vse se je začelo takrat, ko je nehal žrtvovati sedanjost za prihodnost in začel živeti v sedanjem trenutku.
... pravljica o Petru in čudežni niti je res samo pravljica. Mi pa ne živimo v pravljici.
Nikoli ne bomo dobili še ene priložnosti, da bi živeli bolj polno življenje.
Danes je tvoja priložnost ... vprašaj se, kako bi si želel preživeti dan, če bi bil res zadnji ... in tako ga tudi preživi!
Vir: Menih, ki je prodal svojega Ferrarija!
Ni komentarjev:
Objavite komentar