... ti pokažem nov dan?

Zakaj je življenje tako zajebano?
Zakaj vedno za nečim hrepenimo, stremimo, se ženemo in borimo ... zakaj nam je samo na trenutke zares lepo?
Ej, konec koncev je vse tako preprosto in logično, res je logično!

Tisti posebni trenutki pridejo redko predvsem zato, ket tudi zelo redko najdemo tisto pravo ravnovesje. Preprosto mora klapat vse, da nam je lepo... da ujamemo tisti trenutek sreče. Ali pa mora ena izmed stvari, ki nas veselijo tako zelo zacvetet, da nardi vse ostalo manj vredno, manj pomembno ... za trenutek!
Recimo ljubezen!
Ko se zaljubiš ti še tako slaba ocena v šoli ne more poslabšat dne, nekako ne pride do tebe. In ko si starejši, se lahko šef še tako dere nate v službi, tebi pa je preprosto lepo ... in po koncu veselo stečeš h dragemu v objem. To so taki trenutki ... ali pa ko se recimo poklopi vse.
Ko padeš v tisto ravnovesje ... ko ti gre v službi dobro, ko so šefi razumevajoči in tvoje delo klapa, ko ti je doma lepo in uživaš v trenutkih, ko se zvečer zlekneš na kavč in pogledaš kakšno dobro serijo v družbi svoje ljubezni... tisti trenutki, ko enostavno vstaneš in greš tečt ... ne razmišljaš, ne iščeš izgovorov, kar greš ... pa se potem po poti smiliš sam sebi in razglabljaš zakaj pa to in zakaj tisto ... ampak itak si že na poti, ne moreš se potem kar obrnit in it domov, ker ... "še nisi pripravljen!"

Ej ... sreča ni nič drugega kot eno samo veliko ali pa malo ravnovesje.
Prav na vseh področjih moraš delat in gradit, da jo lahko ujameš za tisti trenutek. Če samo ena stvar konkretno izstopa ... je vse skupaj porušeno in nekje v globini je spet nekaj kar nas pač gloda in nam ne da miru, ne dovoli tiste sreče ... pa čeprav se na ven nič ne vidi.

In moram rečt, da mi je v zadnjih dneh prav lepo.
Pa daleč od tega, da bi bili dnevi rožnati ... prav nasprotno ... dela je bilo res veliko, posledično tudi živčnosti in lovljenja. Pa še ta polna luna, ki je prinesla par brezveznih "besednih dvobojev" ... ampak hej ... v sebi sem nekako mirna. Potolažena ... vem, da bo še vse dobro.

V delu sem ta teden prav uživala. Bilo ga je veliko. Ogromno stvari odvisnih od mene, stranke na telefonu, stranke na mailu, delavnica ... šef na telefonu. Ja res, včasih nisem vedla kaj bi vzela v roker prej in kaj kasneje. Ampak mi je bilo dobro. Dober občutek je. Dejansko je čisto drugače, ko človek zares dela. Prejšnji teden sva z Mihatom imela nekaj pogovorov na to temo, malo sem mu predstavila kaj bi rada. Kaj želim, kako bi to naredila ... in imela sva par res konstruktivnih pogovorov. Še on je dodal svoje poglede in mnenja ... in veliko bolj me vleče v vse skupaj. Bolj je zanimivo... nekako drugače je vse skupaj. Je še prezgodaj, da bi kaj več napisala ... je minilo še premalo časa, ampak tisti občutek mi je všeč.

In midva ... tudi midva sva ok. Veliko se pogovarjava, se smejiva. Vzameva si kar nekaj časa, da ga preživiva skupaj. Mnogokrat gledava serije (zdej sva čist padla v Fringe) in se tiščiva na kavču, mnogokrat pa tudi ne. Celo na Krk sva se spravila in imela res lep vikend. Pa v kuhinji čarava in ustvarjava nove recepte ... pa na plesne hodiva in je prav lepo ... no včasih je tudi polomija, ampak načeloma je ok.
Pa oba navdušeno čakava klavir ... o madona, naj že pripeljejo ta klavir. Miha je že naročil slušalke ... jaz našla učiteljico  ... klavirja pa še kar ni in ni.

Tudi v prehrani sem se našla ... ej super mi je tole!! Res mi je super.
Našla sem nek svoj ritem in odlično mi gre. Prej sem mela skos dileme, kdaj jest, kaj jest .. pa da bova potem z Mihatom skupaj jedla kosilo ... nad tem sem namreč vztrajala ... ampak hej, Miha hodi domov ob takih nemogočih urah, da potem cej dan ješ samo sranje ... in se zvečer nabašeš še tistega kosila, ki je KONČNO na mizi. Zdej je pa to vse lažje in drugače.
Jem kadar želim, vedno mam hrano na dosegu roke ... včasih si zmešam smoothie, po večini sem ta teden kar na solatah .. 1, 2, 3 in že maš kosilo, malico, večerjo.
Tut full manj jem. Na začetku, ko sem se še lovila sem kar naprej nekaj mlela, kar zdelo se mi je da moram ... ali pa mi je bilo preprosto všeč pomešat nove barve in sem se veselila tega. Sedaj je že drugače. Ne potrebujem toliko in jest grem, ko se mi oglasi želodec, ne takrat ko se mi zdi, da bi "morala" jest ...
Lahko rečem, da se večinoma prehranjujem presno ... v celoti se pa menda ne bom nikoli. Tut ne vem zakaj bi si hotla postavljat neke ograje, omejitve ... prerastla sem tista obdobja, ko se človek odloči "sedaj bom pa vegeterijanec" in ne je nič mesa samo zato, ker je vegeterijanec ... v resnici pa mu paše in si ga želi.
Brez zveze, če mene kdo kaj vpraša.
In jaz sedaj ne jem tako, samo zato, da bom "presnojedec" ampak zato, ker mi je dobro in se ob vsem tem tudi dobro počutim. In če mi zapaše piščanec si ga ravno tako pripravim in tudi na pico grem, ko si jo zaželim.
Ej, sej pravim ... to delam zato, ker mi je tako všeč, ker se tako dobro počutim, ne zato, ker je "modna muha!!"

In tečem ... juhu ... sem šla že parkrat tečt, enkrat celo 12km, enkrat 13km ... pa spet krajše. V glavi sestavljam, da bo počasi treba korak naprej. Seveda, baza mi še manjka, ampak poleg tega bo treba vključit tudi kakšen intervalni trening, kakšen fartlek ... in prav tako se ne obremenjujem s tem, kaj bi morala. Pred očmi dejansko nimam Logarske ... pred očmi imam redno gibanje, tek, nek ustaljen ritem ... spet zato, ker se potem dobro počutim. Ker mi je tako všeč, ker me to vleče.
Če bom nabrala dovolj do in za Logarsko OK, super ... bom vesela in bom šla ... če ne bom ... bo tudi vredu. Rada bi predvsem to, da mi spet pride v kri redno gibanje. Veselje in tisto dobro počutje ... in moram rečt, da me prijema ... full mi je fino.
In danes bom pomojem tekaški trening kar prestavila na sobno kolo ... še prejšnji teden bi se to meni zdela napaka, "ha ne zmoreš" ..."zamočila si" ... "izgovore iščeš" ... danes pa ugotavljam, da bi bili intervali na kolesu verejtno bolj na mestu.
Zunaj full piha in že cel teden me zebe, utrujena sem, malo me praska po grlu ... in kakorkoli obračam, ej super intervale se da naredit tudi znotraj. Ok dolgi tekaški trening se tako pač ne da naredit ... intervali pa grejo definitivno skozi.
Sej bom vidla, mogoče me vseeno potegne ven... mi paše tudi zrak, prsketajoči kamni pod nogami in glasba v ušesih... pa vmes imam še eno masažo...
Ej ... bom vidla. Trening vem, da bom naredila dober in konkreten pa naj bo to zunaj ali notri.

Tako ... sedaj si grem pa pripravit še eno solato, pospravit zlikane cunje, posesat masažno sobo, stanovanje ... pospravit smrekico (očitno ne bo dočakala klavirja) ... in potem bo počasi že čas za masaže.

Zvečer pa me čaja MOJ VEČER!!
V Ljubljani je žurka ... mene pa nič ne vleče tja. Ne da se mi celo noč skakat naokoli ... in žal mi je jutrišnjega dne, ki ga potem v celoti prebluziš. Malo dlje spiš in potem se vlačiš iz enega konca stanovanja na drugi konec. Tako pa bom imela ukraden večer zase ... da si ogledam še ene tri serije, ker sem v zaostanku ... malo preberem, naredim en dober trening, mogoče še malo vključim fitnes zgornjega dela telesa ... in potem zakomiram pred televizijo z mačkom v naročju ...

Ejjj ... harmonija!!
Jutri pa hop pokonci... najprej na obisk h prijateljici na začetek ulice v KR, potem še na en obisk h prijateljici na konec iste ulice v KR, pogledat otroke ... se malo načvekat, sprobat mleko iz indijskih oreškov in kokosa, prevzet KONČNO moj sojeni/nesojeni blender ...
Pol pa še v trgovini nabavit kak šop banan za v blender in domov ... sprobavat, mixat in se stiskat na kavč :)))

V nedeljo mava pa obiske...
Ej prav super bo, se veselim!

... torej HARMONIJA, harmonija je ključ do uspeha!!