Triatlon!!

Hojla ... nekako je počasi čas, da se vsedem, zberem misli in kaj napišem.
Torej... prijavila sem se na Šus Olimpik Izziv in bila sprejeta.
Najprej sem dober teden sploh razmišljala, če se čem prijavit ali ne. Padlo je kar nekaj debat, misli, pogovorov na to temo in na koncu sem se odločila, da se prijavim!
Preprosto me je nekaj gnalo in žene me vedno bolj.

Prijavo sem oddala praktično zadnji dan, tako, da mi prav dolgo ni bilo treba čakat na izbor. Dva dni zatem sem dobila mail, da sem prišla v ožji izbor. Napisanih je bilo še par vprašanj, na katere je bilo potrebno odgovorit in počakat še en dan, na končni izbor. Malo me je skrbelo, ker sem napisala, da si ne želim ravno preveč pozornosti s strani kamer. Da kar se tiče mene osebno in moje zgodbe mi ni panike, da si pa resnično ne želim vpletat familije, dela in takih stvari. Konec koncev je pač to moj izziv, moja izbira, moj boj in ne njihov.

Očitno so razumeli tudi to in tako sem naslednji dan dobila mail, da sem sprejeta. Dva dni kasneje smo se zbrali na prvem sestanku, da se predstavimo, da se malo pomenimo, da vprašamo vse tisto kar smo si želeli že od vsega začetka.
Skupina je res krasna in verjamem, da se bomo zdelo dobro razumeli. Večina nas bo trenirala v Ljubljani, dva pa tudi izven nje, ker je en pač iz Kopra, drugi pa s Ptuja... nemogoče je, da bi se 4-5x tedensko vozila v Ljubljano na trening. Ampak ekipa je res super! Različne starostne skupine, različni profili, različne izkušnje ... in pri vseh ena velika, goreča želja.

Naslednji teden začnemo s treningi. Za enkrat bomo imeli 2x tedensko plavanje in 2x tedensko tek. Konec leta ali v začetku novega bomo dodali še spinning in funkcijsko vadbo, da si bomo ojačali trup, poskrbeli za sklepe, vezi itd. itd. itd.

Moram rečt, da se vsega skupaj že zdelo veselim, me je pa tudi pošteno strah. Pa kot pravijo... sej tle je fora izziva, a ne?
Česa me je pravzaprav strah?
Strah me je tekme same... strah me je tiste gužve pri plavanju, ki mahajo in brcajo vsi po svoje ... ko si lahko samo srečen, da ne dobiš kaj v glavo, trebuh  .. ali kam drugam... strah me je tudi tiste gužve na kolesih ... da ne omenjam kolesa na sploh ... specialka?? Haloo... ? Samo enkrat sem se vsedla gor in se zložila že kar na dvorišču. Da bi tole jest gnala po klancih in dolinicah... se mi zdi vse prej kot luštno :)
Pa gor še ... dol pa ... oh ja, spet se bo oglašalo tisto moje, da ne maram hitrosti ... raje bi šla trikrat gor, kot enkrat dol... ampak jebiga, tudi to je del treninga in treba se bo naučit.
Jest že kar vidim trenerje, kako se derejo name, da naj neham bremzat po hribu navzdol :)))

Česa me je še strah  ... za enkrat me je še kar strah kamer. Nekako so mi odveč. Bom videla kako bo to sploh zgledalo na prvem treningu, ampak ravno navdušena res nisem. Menda bo to daleč od kakšnega reality show-a in upam, da bo res tako. Če ne pošljem vse skup v klinac...
Sej verjetno nam bo na začetku vsem malo čudno... ampak potem se bomo navadili ignorirat to misel in dejansko mislili na tisto zaradi česar smo tam, treninga in triatlona!!

Moram rečt, da se treningov pa full veselim. Vsekakor en res velik izziv.
Plavala sem vedno rada!! Ko sem študirala v Piranu sem redno hodila plavat in se učila plavat kravl, kolk sem se namatrala, da sem nardila tistih par zavesljajev. Sej daleč od tega, da znam plavat kravl, sem si pa vedno želela, da bi me en učil plavat tako kot je treba. Vedno sem čutila kolko enih stvari počnem brez zveze, kolko je izgubljanja ene energije, kolko je odveč tistega motoviljenja. In res se veselim učenja plavanja... to bo še štos.

Na splošno je tokrat nekako drugače ... vedno me je gnal cilj, vedno me je gnala tista zadnja tekma, tisti izziv, sedaj pa se bolj kot cilja veselim poti, tistih treningov, novosti, učenja, sprejemanja ... ej super, res!!

Začnemo takoj po praznikih... takoj v sredo je plavanje, potem tečemo in v petek spet plavamo.

In cilj ... kakšen je cilj. Uradno se pripravljamo na Olimpik Triatlon, je bilo pa že nekaj debat na to temo, da bomo segali mnogo višje... ampak s tem se trenutno ne želim obremenjevat. Seveda se strinjam!! Če bo šlo bom šla do vesolja in nazaj, a to se bo videlo sproti, med treningi samimi... ker se mi res niti sanja ne kako mi bojo šli. Cilj pa se trenutno zdi tako daaaaaaaaleč, tako majhen in konec koncev še dokaj nepomemben!!

Važno je, da začnemo... da treniramo, da se imamo fino! Da se učimo, da se trudimo in grizemo naprej... mic po mic, zamah za zamahom, zavoj za zavojem, korak za korakom!

Aja ... pa verjetno bom kar veliko pisala blog, ker sem se odločila, da se bom res trudila, da ne bom vsem najedala s triatlonom... in da bom ljudem pustila dihat in živet svoja življenja! :)
Bom probala vseen ostat družabna in prisežem, da se bom pogovarjala tudi o vremenu, šminkicah in škornjih z visoko peto :)