torek, 8. november 2011

Podivjano srce ali kako sem jaz BUTASTA!!



Včerajšnji trening je potekal po dežju, našem prvem in zagotovo ne zadnjem! Padalo je ravno v času treninga, ne prej in ne potem :)
Ko sem se peljala na angleščino sem razmišljala, kako super je. Da bo dež mi je bilo jasno in spraševala sem se, če si bo kdo upal vprašat trenerje "a če bo dež imamo tut trening?"
Meni je bil ta odgovor valda že vnaprej jasen, še s tekaških krogov.
In veste kaj, tut en ni vprašal. Sem pa tja je padla kakšna beseda na to temo, priznam tut mene je malo motilo. Predvsem me pri dežju moti, če ne tečem od vrat do vrat... ampak se moram še nekam vozit.
Dejstvo je, da se pol na pol mokra vozim še kakšnih 30-40minut in dejstvo je, da zvečer kar zahladi.
No, pa ni bilo hudega. Parkrat sem zakašljala zvečer, parkrat zjutraj, zdej je pa že vredu. Da je pa tek po dežju cela romantika pa mi itak ni treba govorit, a ne?

Skratka tek je bil krasen. Ni mi bilo težko tečt, pravzaprav sem ga bila prav vesela. Dan je bil tečen, naporen, skos ena gužva, jajcala sem se do Ljubljane uro pa pol, nardila celo znanost s tega, kje parkirat avto, ker parkingi so sicer bli, a ni bilo šanse, da prideš do njih. Vse je stalo ... potem spet iskanje starega znanca Žaka. Nagradno vprašanje - kolikokrat lahko iščeš en in isti plac?? Haloo!! Ja no, tokrat sem morala do njega spet po eni tretji poti, par ovinkov(seveda nepotrebnih) in TA-DAaaa ... vidim ga! Upam, da je zdej to to, da se ne bo našla še kakšna četrta pot!

Torej ... začnemo tečt. Napotki pol kroga hitro, pol kroga počasi ... in tako mnogokrat :)
Vmes ustavit, popisat povprečni pulz in nadaljevat. Prvo merjenje, me skoraj rukne na rit, pulz 174 ... halo ??? Kakooooooo!! Pa ne more bit povprečje 174... potem naprej sem ga mirila. Vmes celo začela hodit, da bi mi pri počasnem delu ja padel tako kot mora... nič kaj boljša 166, 167, 162... pa dobr. Ok, je bil naporen dan ampak tlele neki ne štima.

Pa ne morem met tako podivjano srce???
Sej sem zaljubljena, sem navdušena, celo kavo sem spila samo eno in ne dve tako kot ponavadi.... mam res tako divje srce? In predvsem ... kako za hudiča ga umirit!!

No in res... res ni vse štimalo!
Moje srce je čisto ok, normalno, še vedno zaljubljeno, poskočno in veselo, ampak normalno ... samo jaz sem tista TABUTASTA!!!


Torej ... kje je bla fora?
Fora je bila v tem, da Matej zahteva vmesne povprečne pulze, po določeni kilometrini, po določenih krogih itd.itd. Torej sem si jest doma Garmina naštimala tako, da mi kaže povprečni pulz na krog in trenutni pulz.
Vse lepo in prav ... pol kroga počasi, zadnja polovica hitro.... ko Matej reče "stop" jaz pritisnem "new lap" in povem povprečni pulz KROGA ... ampak ne tistega prejšnjega kroga, neeeeeeeeeeeee, povprečni pulz tega kroga od "stop" dalje, ki je bil valda najvišji, ker sem zadnjo polovico tekla hitro!!!
Meni nič jasno, Mateju nič jasno ... skratka ni mi dalo miru.

Matej me je nekako potolažil, da važno, da se počutim ok... da pulzu očitno današnji dan res ne prizanese ... da bomo že ...

In danes doma presenečenje... PULZ JE BIL SUPER!!!! Sam jest sem bla BUTASTA!!!
Juhuhu, kakšna lepa novica... in še pulzi(so tko sexy, da jih moram prav napisat): 
- 161bpm
- 157bpm
- 155bpm
- 152bpm

Sexy, a ne?

Ni komentarjev:

Objavite komentar